Karel Veliki, Zadnja leta in smrt, 3. del

1 komentar Petek, 31. Januar 2014 Komax

Zadnja leta in smrt Krala Velikega tokrat nadaljujemo s predstavitvijo dogajanja po njegovi smrti.

Aachenska katedrala. Vir: wikipedia

Pogreb

Njegovo telo so umili in oskrbeli po ustaljenih navadah, ter ga odnesli v cerkev in pokopali navzlic mnogim  pritožbam ljudi. Na začetku so se pojavljala vprašanja o mestu njegovega pokopa, saj v času svojega življenja ni dal nobenih navodil o svojem pogrebu; a na koncu so se vsi strinjali, da nebi mogel nikjer biti bolj častno pokopan kot v baziliki, ki jo je bil zgradil v mestu na lastne stroške, v ljubezni do Boga in našega gospoda Jezusa Kristusa, in v čast sveti in večni devici, njegovi materi. Tam je bil pokopan na isti dan kot je umrl in nad njegovim grobom je bil postavljen pozlačen obok z njegovo sliko in napisom. Besede napisa so bile sledeče: »V tem grobu leži Karlovo telo, Velikega in Pravovernega Cesarja, ki je slavno povečal Frankovsko kraljestvo in je uspešno vladal sedeminštirideset let. Umrl je v sedemdesetem letu starosti, v letu Gospodovem 814, sedmem indiktu, na 28. dan januarja.«

»Mar ga posedemo ali poležemo?«

Hitro po smrti so ga pripravili za pogreb, kar je za tiste čase povsem nenavadno, saj je bil pokopan še isti dan. Telo so umili in pripravili za pogreb, mogoče je bilo tudi balzamirano1 ter ga odnesli v aachensko cerkev. Oblekli naj bi ga v cesarsko obleko in položili v pripravljen, lepo izrezljan sarkofag.2 Tu se je pojavilo vprašanje o mestu njegovega pokopa, a kot kaže so se hitro odločili, da je najboljše mesto v cerkvi, ki jo je dal sam zgraditi v Aachnu. Vendar pa so spregledali njegovo lastno željo iz leta 769, ko je izrazil, da želi biti pokopan v cerkvi sv. Denisa, kjer ležita tudi njegov oče in ded.3 Sarkofag je bil nato položen v grobnico preko katere so položili plošče, kasneje pa naj bi sin Ludvik dal postaviti spomenik z zlatim obokom in podobo Karla Velikega, na katerem je v Latinščini pisalo:

»SUB HOC CONDITORIO SITUM EST CORPUS KAROLI MAGNI ATQUE ORTHODOXI IMPERATORIS. QUI REGNUM FRANCORUM NOBILITER AMPLAVIT ET PER ANNOS XLVII FELICITER REXIT. DECESSIT SEPTUAGENARIUS ANNO DOMINI DCCCXIIII INDICTIONE VII V KAL. FEB.«4

O pokopu je mogoče prebrati dve različni verziji, to ki jo je zapisal Einhard (kasneje tudi kronist Ludvika Thegan) in drugo, ki je bolj mitične narave in govori o pokopu Karla Velikega v sedečem položaju na marmornatem prestolu, na katerem je truplo popolnoma odeto v zlato s svojim testamentom na kolenih.5 V pritrditev takšnega pokopa se nagiba poročilo s pohoda cesarja Ota III. leta 1000, ki je ob vstopu v Karlovo grobnico naletel na njegovo sedečo podobo.6 Stoletje in pol kasneje je cesar Friderik Barbarossa ponovno odprl grobnico, Karlove ostanke položil v krsto in jih pokopal v katedrali.7

Cesar Oto III. najde v grobu sedečega Karla Velikega. Vir: Schmidt, Ferdinand, Charlemagne (Chicago, 1910)

Čeprav je ta zgodba o sedečem pokopu za bralca več kot privlačna jo lahko mirno ovržemo. Kot prvič bi proces balzamiranja trajal veliko dlje časa, da bi Karla lahko pokopali v sedečem položaju. Drugič bi takšen način pokopa, ki naravnost izstopa od ostalih, ne bil ušel iz oči kronistov tistega časa. In tretjič, takšnega prostora, ki bi bil primeren za stoječi pokop aachenska katedrala ne ponuja, niti ni mogoče najti sledu, da bi tak prostor kdaj obstajal.8

  1. Mombert, History of Charles the Great, ibid. []
  2. Delpierré de Bayac, Karel Veliki, str. 253. []
  3. Mombert, History of Charles the Great, str. 482s. []
  4. Delpierré de Bayac, Karel Veliki, ibid; Mombert, History of Charles the Great, str. 484. []
  5. Schmidt, Charlemagne, str. 99; Cutts, Charlemagne, ibid.; Summers, Life and Times of Charlemagne, ibid.; Mombert, History of Charles the Great, str. 484s. []
  6. Mombert, History of Charles the Great, ibid. []
  7. Schmidt, Charlemagne, str. 100; Mombert, History of Charles the Great, str. 487; Hodgkin, The Life of Charlemagne, str. 306. []
  8. O vseh treh protitezah: Hodgkin, The Life of Charlemagne, ibid. []

Kategorija: Faksimile, Moje besede Tagi: , , , , , , , , , , ,

Karel Veliki, Zadnja leta in smrt, 2. del

1 komentar Sreda, 29. Januar 2014 Komax

V današnjem zapisu nadaljujem z objavo seminarske naloge. Tokrat teče beseda o prvem poglavju, ki sem ga obravnaval, o 30. poglavju v Einhardovem delu. Kot že omenjeno v uvodu, je najprej slovenski prevod poglavja, katermu sledi še daljši komentar.

Kronanje Ludvika. Vir: wikipedia

Kronanje Ludvika – Karlova smrt1

Proti koncu njegove smrti [813], ko je bil že zlomljen od bolezni in od starosti, je k sebi poklical Ludvika, svojega edinega preživelega sina po Hildegardi, in vse glavne predstavnike Frankovskega kraljestva na slovesen zbor. Predlagal je Ludvika, z njihovo enoglasno privolitvijo, da bi z njim kraljeval nad celotnim cesarstvom in mu je v njegov naslov dodal ime dediča; potem ko je na sinovo glavo položil krono, ga je oznanil za cesarja, kar so vsi prisotni pozdravili njemu v prid, saj je izgledalo, kot da ga je Bog spodbudil k temú za dobro kraljestva; to je povečalo kraljevo dostojanstvo in dalo malo strahu tujim narodom. Potem ko je poslal svojega sina nazaj v Akvitanijo, se je, čeprav slaboten od starosti, odpravil na lov, kot ponavadi blizu njegove palače v Aachnu, in je preživel preostalo jesen na lovu in se je vrnil tjakaj za prvi november [813]. Medtem ko je tam prezimoval, je januarja dobil visoko vročino [22. jan 814] in se je odpravil v posteljo. Takoj ko je bil zbolel, se je začel postiti, kakor je vedno delal kadar je dobil vročino, misleč, da bo s postom odpravil bolezen ali jo vsaj ublažil. Poleg vročine pa je trpel tudi zaradi bolečine v strani – Grki so jo imenovali plevritis – a je še vedno vztrajal v postu in si je moč ohranjal le s požirki, ki jih je delal na izredno dolgih razmikih. Umrl je osemindvajsetega januarja, sedmi dan zatem, ko se je odpravil v posteljo, ob 9 uri zjutraj, po prejemu svetega obhajila, v dvainsedemdesetem letu starosti in v sedeminštiridesetem letu vladanja [28. jan 814].

Zbor v Aachnu in smrt

Einhard v tem poglavju začne s pripovedjo o sklicu zbora v Aachnu, t. i. generalis conventus, na katerega je Karel Veliki, takrat že slabega zdravja, poleg svojega sina Ludvika, poklical tudi glavne predstavnike celotnega cesarstva. Mogoče je zaslediti, da naj bi Ludvik že v avgustu prispel do Karla, kateremu je v času pred zborom dajal navodila in nasvete o cesarstvu in vodenju.2 Sledilo je kronanje v aachenski kapeli, na nedeljo 11. septembra leta 813.  Z enoglasno privolitvijo prisotnih je bil Ludvik takrat s  Karlove  strani  okronan.  Po Karlovem govoru naj bi skupaj z Ludvikom kleče molila.3 Pri nekaterih se omenja tudi to, da si je Ludvik sam položil na glavo cesarsko krono.4 Nato ga je razglasil za cesarja in tudi avgusta.5 Enak proces kronanja je opravil že bizantinski cesar Mihael I. s svojim sinom.6

Karel je Ludvika po kronanju poslal nazaj v Akvitanijo, ali pa je mogoče odšel sam, a vseeno naj bi njun razhod bil zelo emocionalen.(( Schmidt, Charlemagne, str. 98; Delpierré de Bayac, Karel Veliki, str. 249; James, History of Charlemagne, str.395. )) Karel se je zatem odpravil na lov v Ardene, čeprav je bil slabotnega zdravja, od koder se je vrnil začetek novembra.7

Einhard poroča, da se je v času prezimovanja, v januarju leta 814, zbolel. Moč je zaslediti, da je Karel, kljub svoji starosti in tudi mrzli zimi, še vedno hodil na jutranje kopanje v  terme blizu palače.8 Kot  ponavadi naj bi pričel z  zdravljenjem  na  lastno  odgovornost  s postom, čeprav so mu zdravniki svetovali drugače.9 Zanimivo je, da je za zdravljenje uporabil metodo o kateri je menil, da ni bila dobra zanj in je uničila njegovo zdravje.10 Stanje se mu je zaradi tega še poslabšalo in poleg prehlada je dobil tudi vnetje poprsnice oz. plevritis. Užival ni nobene hrane in pil le malo vode po požirkih. Stanje se mu je  poslabšalo, zato je Karel poklical k sebi nadkaplana Hildibalda, da je opravil še zadnje obhajilo11 (mogoče je zaslediti tudi omembe maziljenja, vendar to ni bilo uvedeno do 12. stoletja12 ). Sedmi dan po  tem, ko je legel v posteljo, je 28. januarja leta 814  ob 9 uri zjutraj  umrl.13 Nekateri pisci so celo zapisali, da se je tik pred smrtjo v postelji vzravnal, zaprl oči in se poslovil z  besedami »v Tvoje roke izročam svojo dušo«, vendar je to malo verjetno.14  Njegov vnuk je leta 840 zapisal,da je ob smrti zapustil Evropo napolnjeno z dobroto.15

Nadaljevanje: 3. del

  1. Prevod je narejen po delu prevajalca: Epes Turner, Einhard: The Life of Charlemagne, poglavje: 30. []
  2. Wells, The Age of Charlemagne, str. 297; Cutts, Charlemagne, str. 339s.  []
  3. Mombert, History of Charles the Great, str. 479; Wells, The Age of Charlemagne, str. 298; James, History of Charlemagne, str. 394;  []
  4. Cutts, Charlemagne, str. 340; Wells, The Age of Charlemagne, ibid.; James, History of Charlemagne, ibid.  []
  5. Mombert, History of Charles the Great, str. 480; Cutts, Charlemagne, ibid. []
  6. Fitchenau, The Carolingian Empire, str. 186.  []
  7. Hodgkin, The Life of Charlemagne, str. 304; Cutts, Charlemagne, ibid.  []
  8. Delpierré de Bayac, Karel Veliki, str. 250; James, History of Charlemagne, str. 396; Summers, Life and Times of Charlemagne, str. 176.  []
  9. Cutts, Charlemagne, str. 341; Mombert, History of Charles the Great, str. 481; James, History of Charlemagne, ibid.  []
  10. Fitchenau, The Carolingian Empire, str. 186; Mombert, History of Charles the Great, ibid.  []
  11. Mombert, History of Charles the Great, str. 482; Delpierré de Bayac, ibid.; Summers, Life and Times of Charlemagne, ibid.; Wells, The Age of Charlemagne, str. 299.  []
  12. Mombert, History of Charles the Great, ibid.  []
  13. Mogoče je zaslediti tudi datum 5. februarja, kar pa je posledica napačne razlage tega, da je umrl 5. dan pred februarskimi kalendami. – gl. Cutts, Charlemagne, str. 341.  []
  14. Mombert, History of Charles the Great, ibid.; Summers, Life and Times of Charlemagne, ibid.; Schmidt, Charlemagne, str. 99; Delpierré de Bayac, Karel Veliki, str. 251; Wells, The Age of Charlemagne, ibid.  []
  15. »Charlemagne«, datum vpogleda 15. februar 2013, http://www.britannica.com/EBchecked/topic/106546/Charlemagne.  []

Kategorija: Faksimile, Moje besede Tagi: , , , , , , , , , , ,

Karel Veliki, Zadnja leta in smrt

Dodaj komentar Torek, 28. Januar 2014 Komax

Na današnji dan obeležujemo 1200. obletnico smrti Karla Velikega, prvega vladarja dinastije Karolingov. V ta namen objavljam svojo seminarsko nalogo, ki je bila izdelana prav s tem namenom v lanskem študijskem letu.

V tej seminarski nalogi so obravnavana tri poglavja iz Einhardovega dela »Vita Caroli Magni«, kjer je avtor opisoval življenje Karla Velikega. Gre za poglavja o Karlovi smrti, njegovem pogrebu in znamenjih, ki so naznanjala bližajočo se smrt. Na blogu bo seminarska objavljena v nekaj delih, razdeljena po poglavjih, ki se obravnavajo. Za vsakim prevodom poglavja1 sledi tudi obsežnejši komentar, podkrepljen s primeri iz literarnih del drugih avtorjev, ki so obravnavali Karla Velikega. Tu se pojavlja problem, ki se odraža v skoraj identičnih zapisih večine avtorjev, saj je virov o Karlu Velikemu izredno malo in se vsi nanašajo na par osnovnih življenjepisov. Poizkusil bom poleg Einhardovega dela zraven vključiti tudi dela drugih avtorjev in s tem predstaviti življenje Karla Velikega kot ga je ustvarilo zgodovinopisje do danes.

Pisar Karlovega življenjepisa Einhard. Vir: http://kunstnet.org/werk/45908-einhard

Današnji zapisek je uvodni del seminarske, kjer je na kratko predstavljeno kaj se je dogajalo v času pred tistim, ki ga obravnavajo omenjena poglavja.

Uvod

Preden se posvetimo izbranim poglavjem, si najprej oglejmo dogajanje v letih pred aachenskim zborom in Karlovo smrtjo, predvsem zato, ker so nekateri dogodki vplivali na dogajanje pred Karlovo smrtjo in na nekatere njegove odločitve.

Karla Velikega je že nekaj let po njegovem kronanju v Rimu začela obiskovati smrt in njegovo življenje je prešlo v fazo žalovanj. Leta 804 na 19. maja je umrl njegov priljubljeni pisar Alkvin,2 ki je bil del Karlovega življenja že od prihoda na njegov dvor leta 782.3 Sledilo je nekaj mirnih let, nato pa je smrt v roku dveh let iztrgala kar štiri družinske člane. Leta 810 je najprej umrla njegova sestra Gizela, nato julija t.l. hči Rotruda, ter čez mesec dni še sin Pipin.4 Konec naslednjega leta, 4. decembra 811, je umrl tudi najstarejši od njegovih treh sinov, Karel Mlajši.5  O natančnosti datumov smo lahko malo skeptični, saj je mogoče zaslediti tudi drugačne.6

S smrtjo dveh njegovih sinov so propadli načrti o delitvi cesarstva, ki ga je bil razdelil leta 806.7 Po tej razdelitvi naj bi Pipin prejel Italijo in del Nemčije podrejenimi kraljestvi, Ludvik Akvitanijo, Provanso in velik del Burgundije, ostalo pa  bi  pripadlo Karlu Mlajšemu.8  Zdaj je ostal le še Ludvik s svojim delom cesarstva. Hitro je poskrbel za Pipinov del cesarstva s tem, ko  je na čelo postavil svojega vnuka, Pipinovega sina, Bernarda.9

Karel Veliki. Vir: http://bit.ly/L72uc3

Istega leta kot je umrl Karl Mlajši je dal z oporoko razdeliti njegovo premično premoženje, kjer je zaradi svoje velike pobožnosti kar dve tretjini ali celo tri četrtine10  svojega premoženja prepustil Cerkvi, ostala tretjina pa je bila razdeljena med družino, služabnike, reveže in ponovno Cerkev.11 Tako naj bi njegovim naslednikom pripadla le dvanajstina bogastva.12

Čez dve leti je Karel, takrat star že preko 70 let, opravil še zadnje kar mu je preostalo pred smrtjo. V Akvitanijo je poslal sle, da k njemu v Aachen privedejo sina Ludvika.13

Nadaljevanje: 2. del

  1. Prevod je narejen po delu prevajalca: Epes Turner, Einhard: The Life of Charlemagne, poglavja: 30, 31, 32. []
  2. Dellpierrié de Bayac, Karel Veliki, str. 245. []
  3. »Alcuin«, zadnja sprememba 12. februar 2013, http://en.wikipedia.org/wiki/Alcuin. []
  4. Delpierrié de Bayac, Karel Veliki, ibid; James, History of Charlemagne, str. 392; Braunfels, Karl der Große, str. 117.   []
  5. Delpierrié de Bayac, Karel Veliki,  ibid; Hodgkin, The Life of Charlemagne, str. 300.  []
  6.  Npr.: Fitchenau, The Carolingian Empire, str. 179. []
  7. Ibid. []
  8. Hodgkin, The Life of Charlemagne, str. 299; Schmidt, Charlemagne, str. 95. []
  9.  James, History of Charlemagne, str. 393; Wells, The Age of Charlemagne, str. 296. []
  10. Flitchenau, The Carolingian Empire, str. 185.  []
  11. Delpierré de Bayac, Karel Veliki, str. 246; Wilson, Charlemagne: barbarian & emperor, str. 130; Hodgkin, The Life of Charlemagne, str. 303.  []
  12. Hodgkin, The Life of Charlemagne, ibid.  []
  13. James, History of Charlemagne, str. 393; Mombert, History of Charles the Great, str. 478.  []

Kategorija: Faksimile, Moje besede, Na določen dan Tagi: , , , , , , , , , , ,

Virtualna sveča

1 komentar Ponedeljek, 11. November 2013 Komax

Zadnjič mi je v virtualni nabiralnik priletelo pismo. Njegov namen je spomniti na žrtve prve svetovne vojne in obenem pozvati na počastitev tega spomina s prižigom sveče na današnji dan ob 11. uri.1 Meni je sicer možnost, da bi to udejanjil na domačem vojaškem pokopališču, onemogočena, zato v ta namen prižigam virtualno svečo in dodajam kakšno misel. Misel ob dnevu, ko so se po Evropi ponovno prižgale luči, luči upanja.

V spomin. (foto: avtor)

Kot omenjeno so 11. novembra 1918 ob 11:00 podpisali premirje, ki je uradno prineslo konec vojne, čeprav bi lahko rekli, da je sama Avstro-Ogrska že par dni prej bila na kosih, vojska pa je le mirno čakala na zadnje izdihljaje, ki bi jo rešili obveze. Tisoči, ki se vračajo domov v svojo skromnost, tisoči, ki se vračajo v neznano, v porušene domove, v izginule domove, vendar so to tisti tisoči, ki se vsaj vračajo. Koliko je tistih, ki so ostali za namišljenimi črtami spopadov, v svojih luknjah. Ti junaki so ostali za večno v svoji službi, čeprav proti volji.

Vsako leto se tam zgoraj, kakšen meter bližje soncu, pri velikem Krnskem jezeru pripravi proslava v spomin na žrtve prve svetovne vojne. Letošnje leto je vreme poskrbelo, da je bila 16. prireditev odpovedana. Čeprav so bili nameni vseh nas, da bi mogoče stvar vseeno izpeljali, so bile razmere neizprosne. Ko sem se v petek zvečer ob 8. uri odpravil po dobro poznani poti navzgor, so dežne kaplje že močno padale. Nič ni kazalo, da bi bila njihova intenzivnost kaj manjša, kvečjemu, višje sem šel, bolj je padalo. Popolna tema, spolzko kamenje, potke, ki so takrat zbujale vse kaj drugega kot prijaznost do pohodnika, ki jo kažejo ob lepih dnevih, so poskrbeli, da je bila pot vse prej kot dolgočasna. Še več. Ko sem enkrat izgubil stik z ostalim svetom in so me na poti, namesto prijetnega kramljanja in filozofiranja, spremljali le šum dežja, ropot kamenja, šibek soj naglavne svetilke, so misli odpotovale, tja v čase pred skoraj 100 leti. In to ne le enkrat. Tudi naslednjega dne, ko sem se vračal in je bilo vreme še slabše, kot prejšnji dan, so poleg občasnih neviht s strelami, divjale tudi miselne nevihte.

Zgodovinarji pravimo, da lahko dobro premleva zgodovinske dogodke tisti, ki se je sposoben vživeti v čas, ki ga obravnava. Vendar pa se tu tudi zavedam, da se je nemogoče popolnoma vživeti v stvari, ki so le projekcije drugih ljudi, skozi besede spominov, ki vplivajo na moje predstave. Konec koncev si ustvarimo sliko, ki se nam zdi najbolj logična, prežeto s pravo mero kritike in vtisov, a mogoče še vedno daleč od tistega, kar bi doživeli v resnici. Tu pa bi lahko rekel, da je končna slika vedno daleč od lepega, ne glede na to, da so mogoče vmes tudi lepi trenutki. Ko je vsa ta množica enkrat na tehtnici, je samoumevno katera stran prevaga.

Ne rad bi zataval z začrtane poti, kot sem skoraj v petek zvečer, zato se vračam nazaj v miselno izkušnjo petkovega vzpona in sobotnega spusta. Koraki si počasi sledijo, en za drugim. Misli odtavajo tja v leto 1916, ko so se vojaki ravno dobro ustalili v teh krajih. Dež počasi premoči obleko, zdaj je vse eno, od kože do neba. Mrzel občutek preko ramen, a nobenega mraza. Verjetno sem si še preveč oblekel, le kje so pa tedaj imeli toliko oblek? Ti premraženci, ki so v nočeh, noč na noč, na svojih hrbtih prenesli tone in tone streliva, opreme, hrane, idr. Le kdo je takrat imel tako udobno opasan nahrbtnik? Spomnim se, kako nič kaj prijetno ni leseno ogrodje male krošnje, ki s svojimi tankimi pasovi zarezuje v ramena, sploh kadar je oprtanih dobrih 30 kg. Da, te fante in može je žulilo vsak dan in takih dni ni bilo malo v vseh letih vojne. Ko smo se nekoč tako pogovarjali, je prišlo na dan tudi to, da so za vsakega vojaka v jarku, v zaledju delali štirje drugi vojaki.2 Sliši se nič kaj prijetno, če se sploh lahko kaj prijetno sliši.

Grem naprej in naprej. Ovinek za ovinkom sem bližje, mimo žičnice, še zadnje korake proti koči, katere luči se vidijo skozi veje smrek. Premočen, a vesel, da je pot za menoj. Šilce domačega, pločevinka zelenega in spat. Obleke se sušijo, postelja je suha, topla. Oh da… Le kdo je tistega daljnega leta 1916 tako lepo spal. Navaden smrtnik ne, le nekaj častnikov, ki so uživali v svojih barakah in so jim njihovi “purši” vsak dan zakurili in posušili obleke, prinašali hrano, novice, ipd. Da, ti so skoraj uživali, ko bi se v vojnih razmerah uživati dalo. Kje pa so tisoči vojakov, ki so ležali sredi premočenih jarkov na straži, bedeli v zatohlih kavernah in poizkušali zatisniti vsaj eno oko za kratek čas. Kdo nebi mislil na domače, na žene, matere, otroke, na njih usodo, kje so, so zdravi, lačni,… Tako bi razmišljal jaz, tako so delno razmišljali oni.3

Del barakarskega naselja v pobočjih za Depjem. (foto: Bildarchiv Austria)

Jutro je prineslo slabe napovedi. Celo noč so divjali nalivi in grmenje je še stopnjevalo slabe občutke. Ob 7. uri zjutraj so strele močno udarjale, tu in tam v bližini. Odločitev je padla, da je nesmiselno v takšnem vremenu sploh začeti s pripravami, ne glede na vse predpriprave. Župan je dal “žegn” in prireditev je dokončno odpovedana. Odločitev je sicer prinesla nekaj negodovanja med prisotnimi, a kaj bi drugega. Bi zaradi vse naročene hrane, zdaj izpostavljali nekaj deset ljudi nevarnosti, da jih med potjo “požegna” sam hudič? Seveda ne, vsaj tisti, ki jim je več za človeški dobrobit, kot pa za nekaj sto evrov, ki so splavali po vodi, dobesedno. Konec koncev je treba tudi malce racionalno gledati na zadevo, ker vsako leto pa le ne bo sončno in toplo.

No, probleme na stran. Kočarska ekipa se je odločila ostati do nedelje na mestu, jaz pa sem raje krenil v dolino. “Prezidente” jo je veselo mahal pred mano s svojim malim dežnikom na glavi, jaz pa počasi zadaj s previdnimi koraki, ogrnjen z JNA palerino kot Titov kip. Tokrat je voda lila z vseh strani, celi potoki preko poti ali kar po njej. Nič kaj prijetno, hlače so se začele lepiti na noge od vse mokrote že po nekaj minutah hoje. Ni jim bilo lepo si mislim. Njihove preguljene obleke, stokrat zakrpane, mogoče celo iz kopriv. Bi lahko rekel, da si bil premočen, še preden se je dež začel. Tako so se ti odpravljali dan za dnem, skupina za skupino, v dolino po nove zaloge. Brez besed, z malo nerganja, vdani usodi. Leta so jih naučila, da zaradi slabe volje ne bo nič drugače, ukazi so ukazi.

Napredujem proti dolini. Iz oblakov se vsipa kot ob sodnem dnevu, pravijo. Mali hudourniki so vedno le večji in tam za enim ovinkom je poti konec. Preko in po poti teče kar cela reka. Nič ne bo, kdo bi hotel preizkušati svojo srečo. Treba je bilo nazaj, le nekaj metrov, do odcepa stare mulatjere – tiste, ki so jo omenjeni gradili. Vse gre tekoče naprej, jaz, voda in namišljena vojska. Zadnji ovinki, že se vidi stara stražnica v koncu. A pojavi se še zadnja ovira, ravno pred koncem, kjer je najmanj prostora za obhod, ravno tam. Preko poti teče velik hudournik, v slapu preko stene in naprej v dolino. Čez bo treba. Čevlji, ki so tedaj še bili suhi znotraj, so postali zbirališče za vodo v trenutku, ko sem začel s prečenjem. Šlo je, voda še ni imela dovolj moči, da bi spodnašala. V trenutku sem pri avtu in že brzim proti domu.

Seveda pa ne pozabim, na vse premražene in premočene, ki tako stopali vsak dan. S čevlji polnimi vode, ki se nimajo časa posušiti ob vsem slabem vremenu. Da, še enkrat pomislim na to, da potem niso odšli domov kakor jaz, da so si morali oprtati svoj dnevni tovor in se vrniti nazaj navzgor. So tam kaj pojedli? Mogoče so, mogoče niso. Mogoče so se spet vrnili, mogoče so šli v borna zavetja. Kdo bi vedel. Prenekateri se čez dve leti niso več vrnili, drugi so zlomljeni prišli nazaj domov. Končno, čeprav travmatično.

Grob na Lemežu. (foto: Bildarchiv Austria)

In vseh teh se je treba spomniti. Ne samo danes, ampak vsakič, ko hodimo po ostankih te in drugih vojn. Na te naj se spomnimo, ki so le pozabljeni delčki v mozaiku prve svetovne vojne. V spomin in opomin.4

  1. Tu se posipam s pepelom, ker to delam z 12-urnim zamikom, vseeno pa menim, da je bolj važen namen, kot časovni okvirji. []
  2. Sicer te trditve ne morem ne potrditi ne ovreči, saj doslej še nisem prišel do takšnih podatkov iz prebranega. []
  3. Vsaj tako je mogoče razbrati iz dnevnikov, spominov, pisem. []
  4. Čeprav se iz tega in drugih opominov še nismo sposobni učiti. []

Kategorija: Moje besede, Na določen dan, Razmišljanje Tagi: , , , , , ,

Zdravo življenje 19. stoletja – 3. del

Dodaj komentar Sreda, 27. Februar 2013 Komax

Danes dodajam še zadnji del seminarske naloge o zdravem življenju v 19. stoletju. Tokratnji temi govorita o pojavljanju teme v časopisih 19. stoletja, na žalost le delno, ter o pogledu na zdravo življenje po prvi svetovni vojni in zanimiv preskok, ki se je v tem času zgodil v dojemanju. Na koncu dodajam še seznam literature in virov, ki so bili uporabljeni, ter povezavo do naloge v .pdf obliki.

Časopisje

Velja pa narediti tudi krajši pregled o omembi zdravega življenja v časopisju. Digitalna knjižnica Slovenije omogoča hitro iskanje skozi časopisje 19. stoletja. Pod ključno besedo »zdravje« je mogoče najti več kot 9000 zadetkov. Pregledal sem nekatere letnike iz sredine in konca 19. stoletja, da si lahko ustvarimo neko osnovno podobo o tej temi v časopisju.

Zelo veliko je omemb zdravja v molitvah in priprošnjah, ter v zahvalah. Tako se npr. v katoliškem listu Zgodnja Danica nekdo zahvaljuje bogu in svetnikom za zdravje njegove oz. njene sestre.

Prav tako v Zgodnji Danici priporočajo zmerno petje, ali pa zmerno uživanje vina za ohranjanje dobrega zdravja in škodljivost žganja. V Slovenskem Gospodarju pišejo, da je delo dobro za telesno zdravje in moč. Še najbolj pa o navodilih za zdravo življenje pišejo v Učiteljskem tovarišu. Tu je mogoče brati o skrbi za zdravje, o različni hrani in njenih lastnostih, o vodi, idr.

Zanimiv je tudi pogled na kavo. Učiteljski tovariš piše o škodljivosti kave in o prekomernem pitju, medtem ko pa v Slovenskem gospodarju in Slovenskem narodu najdemo oglase, ki ponujajo okusno in zdravo kavo. Tu se lepo vidi, kako je marketing ob koncu 19. stoletja že močno vplival na zavajanje potrošnikov, saj se oglasi že poslužujejo besedil, da je npr. kava »najboljše hranilno sredstvo, silno potrebno za zdravje, priznano od zdravnikov kot izvrstno« in zaradi tega nujna za vsako hišo.

Napotki po veliki vojni

Pogled na zdravo življenje se je po prvi svetovni vojni dosti spremenil. Sicer so v veliki večini ostale osnove enake, vendar pa se je po novem na prehrano in gibanje gledalo z drugega zornega kota. Za to tematiko sem našel tri avtorje, ki na zelo obširno pišejo o hrani in vadbi. Kot prvi je že leta 1918 pisal Herman Vedenik, po katerem sta se kot kaže zgledovala tudi Just Bačar in Mavricij Rus, še posebej Bačarjeva knjiga ima mnogo enakih napotkov kot Vedenikova. Za primerjavo naj navedem le nekaj novih pogledov.

Vsi trije v svojem delu že razčlenjujejo hrano na osnovna makro in mikro hranila, kot jih poznamo še danes. Najde se tudi že prvi primer diete za 70kg človeka, ki temelji na energijskem vnosu hrane v vrednosti okoli 3000 kcal.

V hrani se poudarja vitamine in minerale, celo že ribje olje. Priporoča se uporaba rjavega sladkorja v manjših količinah. Sadje ni več slaba zadeva in oreščki postanejo nekaj novega na jedilniku. Pri pijači se začnejo priporočati različni sadni sokovi, ki so narejeni iz različnega sadja in jih je potrebno redčiti z vodo. Zaslediti je tudi nov pojav vegetarijanstva, ki je bil do sedaj neznanka.

Telesna vadba se začne obravnavati čisto drugače. Za mladino ni dovolj le šolska telovadba, ampak je treba telesne vaje izvajati tudi doma ali v naravi. Vadbo je tudi treba prilagoditi zdravstvenemu stanju človeka. Pojavijo se prve vaje z dodatnim bremenom, ki se morajo izvajati pod nadzorstvom in primeri vaj s slikami izvedbe.

Kot vidimo je postajalo dojemanje prehrane in telovadbe v začetku 20. stoletja popolnoma drugačno in postalo osnova za smernice zdravega življenja, ki se uporabljajo še dandanes. Iz pogleda na hrano kot živilo smo na koncu prišli k pogledu na hrano kot energijsko vrednost.

Literatura in viri

  • Bačar, Zdravje in bolezen v domači hiši, 1927
  • Burgestein, Zdravstvena pravila za učence in učenke, 1905
  • Makarovič, Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem, 1991
  • Prelog, Makrobiotika ali nauki, 1864
  • Rus, Zdravje mladine: higijena doma in v šoli, 1928
  • Slomšek, Blaže in Nežica v nedeljskej šoli, 1995
  • Stoletna pratika devetnajstiga stoletja od 1801-1900, 1847
  • Studen, Tudi Christoph Wilhelm Hufeland je bil Lipičev vzornik, 2007
  • Vedenik, Kako si ohranimo ljubo zdravje, 1918
  • Volčič, Domači zdravnik: Kratek navod, si zdravje utrditi in življenje podaljšati, 1874
  • Slovenski Gospodar
  • Slovenski narod
  • Učiteljski tovariš
  • Zgodnja Danica
Celotna seminarska naloga je dostopna na sledeči povezavi: KLIK


Kategorija: Faksimile, Moje besede Tagi: , , , , ,

Zdravo življenje 19. stoletja – 2. del

Dodaj komentar Torek, 19. Februar 2013 Komax

Tokrat nadaljujem z zadnjič delno objavljeno seminarsko nalogo na temo zdravega življenja v 19. stoletju. V sledečem delu je govora o napotkih za gibanje in drugih stvareh, kot je na primer osebna higiena ali kajenje.

Gibanje

Gibanje je eden od dejavnikov, ki pozitivno vplivajo na zdravo življenje in tega so se zavedali tudi takrat. Splošno znano je bilo, da so ljudje, ki so več delali in se gibali, živeli dlje od takih, ki so cele dneve preganjali lenobo in samo dobro jedli. K gibanju za daljše življenje so pozivali eni in drugi v svojih knjigah.

Kot pišejo, je delo najpomembnejše in se mu ni lepo izogibati. Delo krepi tako telo kot duha in ju utrjuje. Lenoba le uničuje človeka, saj kot piše Volčič: »Zdrav in srečen je kdor se od malih nog dela pridno vadi.«

Tako kot delo je pomembno tudi telesno gibanje v naravi. Vadbe v zaprtih prostorih se je bolje izogibati, saj tam zrak ni kaj prida zdrav. Paziti je treba, da se vadba izvaja pred obrokom ali 3-4 ure po njem. Veliko telesnega gibanja je dobro za telo, kot je na primer umirjen sprehod. Narobe je, če se človek preveč utrudi ali preveč poti, zato je treba tu postopati po zmernosti in pravilni drži ob izvajanju vadbe. Z vadbo je bolje prenehati preden se utrudiš.

Ples lahko tudi štejemo med vadbo in Slomšek za to priporoča največ uro do dve plesa, več pravi, da ni zdravo, pa tudi ostalim ljudem ni po godu, če se kdo predolgo časa suče po plesišču. Vendar pa je potrebno tu še omeniti, da je bil ples iz stališča Cerkve moralno sporen, še posebej v kombinaciji za alkoholnimi pijačami, in je prav zaradi tega tudi omejevan.

Tu bi mogoče tudi omenili, da počitek prav tako dobro vpliva na zdravje kot vadba, če le ni predolg. Priporočljivo je vsaj 6 do 8 ur nočnega spanca, saj podnevi ni zdravo spati in tudi 2 uri nočnega spanca je bolje kot 4 ure dnevnega.

Drugo

Seveda pa pri smernicah za zdravo in dolgo življenje niso dajali poudarka samo na zgoraj predstavljene teme, ampak tudi na ostale dejavnike. Tu gre predvsem omeniti telesno higieno, urejenost stanovanja, obleke, duševna zadovoljnost, škodljivost tobaka, idr.

Ljudje naj bi vsak dan posvečali pozornost osebni higieni, kopati bi se morali vsaj enkrat tedensko in na 14 dni s toplo vodo in milom, ter redno menjati spodnje perilo. Zanimivo je da so eni priporočali kopanje z mrzlo vodo, drugi pa s toplo. Redno naj tudi čistijo noge, saj se te veliko potijo in s tem »marsiktero bolezen si boš odgnal.«

Tudi urejenost stanovanja kaže na ljudsko izobraženost, zato mora biti čisto in snažno. Spalnica naj se čez dan zrači, le v času spanja naj se zapro okna. Priporočljivo je, da so spalni prostori ločeni od bivalnih.

Tobak je že takrat veljal za škodljivo razvado, ki človeškemu telesu in zdravju ne prinaša nič koristnega. O tobaku je Volčič napisal, da »k srečnemu življenju in terdnemu zdravju vendar ni ravno potreben,« kar podpirajo tudi ostali, obsežno pa so se o tem razpisali v Stoletni pratiki. Prelog je izjavil, da »o prednostih kajenja tu govoriti, bi bilo prazno slamo mlatiti« in je v opomin mladim bralcem tudi navedel posledice kajenja tobaka. Kot piše, kajenje »pokvari zobe, posuši telo, čini človeka slabega in bledega, oslabi oči in pamet, vleče kri proti glavi in plučem in zato prinaša bolezni glave in pluč, in zna slabim celo krvni kašelj in jetiko priskrbeti«, Volčič pa dodaja, da »postane človeku potreba.« Tudi duhanje oz. noslanje tobaka ni nič boljše kot kajenje, »draži živce, jih slabi in tako prinaša bolezni glave in očem.« Volčič še zapiše: »Ne vadi se nobenega tobaka.«

Velik poudarek je dan tudi duševnemu zadovoljstvu, ki je en glavnih dejavnikov pri zdravem in dolgem življenju. Psihična trdnost, močna volja in vera so tisto glavno, kar vodi človeka skozi življenje in mu daje smisel.


Kategorija: Faksimile, Moje besede Tagi: , , , , , , ,

Mutatis mutandis

Dodaj komentar Ponedeljek, 18. Februar 2013 Komax

Neverjetno kako se čas spreminja. Enkrat na slabše, drugič na bolje, vendar ko potegnem črto lahko rečem, da sem na pozitivni strani nevtralnega. Je res čas tisti ali se mogoče le jaz spreminjam? Tu bi se lahko malce filozofsko razpisal, ampak bi potem zaradi tega zašel iz zamišljene teme.

Že nekaj dni razmišljam o tem, ali bi dokončal začeto zgodbo, ali pa bi se posvetil trenutnim idejam. Sicer sta obe možnosti enako vabljivi, a nerad puščam stvari nedokončane. Za trenutne ideje in razmišljanja, ki jih je zadnje čase res veliko, bo še dovolj priložnosti.

Nikoli si nisem mislil, da bo treba toliko stvari spremeniti v vsakdanjem življenju. Vendar če si nekaj močno želiš, boš to naredil. Novo zastavljeni cilj je izgledal lahko osvojljiv, kot da bo potrebnih le nekaj mesecev in že bom dosegel željeno. A kaj sploh je tisto željeno, kar je spremenilo moje življenje?

Že od nekdaj sem imel željo, da bi iz sebe naredil nekaj estetskega. Verjento imam to v genih, saj so se kar nekateri v širšem krogu družine posvečali bodibildingu ali dvigovanju uteži, nekateri že takrat, ko se še vedelo ni za ta šport (bi se lahko debatiralo, kaj sploh je šport). Mene je bolj privlačilo oblikovanje, kot pa dvigovanje. Nikoli nisem imel prevelike tendence k temu, da bi dvigoval težka bremena.

Tako se je nedolžna debata za šankom spremenila v resničnost in sem začel. Včasih sem bil mišljenja, da je  dovolj le več gibanja. A ko sem enkrat začel z raziskovanjem, branjem in odkrivanjem do tedaj neznanega področja, sem videl, da bo potrebno več kot le sprememba telovadbe. Treba je pametno jesti in pametno trenirati. En od pro-jev bodibildinga je rekel, da v tem športu ni nobenega razmerja med hrano in treningom, kot se ponavadi oznanja. Vedno moraš dati od sebe 100%, 100% pri hrani in 100% pri treningu. Nebi se mogel bolj strinjati s tem. S časom sem spoznal, da je ta izjava več kot na mestu.

Kot vsak začetnik, sem bil tudi sam prepričan, da mi sploh ne bo potrebno veliko spremeniti. Ko pa sem enkrat začel brati, je hitro postalo jasno, da veliki cilji zahtevajo velike spremembe. In se je začelo. Najprej par tednov branja o prehrani, treningih, kombiniranju, o začetnikih v fitnes svetu. Čim več informacij. Nato so sledile prve spremembe v hrani, prvi treningi. Mogoče sem bil eden redkih, ki mu je to uspelo, vendar sem kmalu svojo hrano obrnil na glavo. Nič več dobrot, le meso, zelenjava, kosmiči in vsake par tednov en obrok za dušo, tak poln svinjarije. Počasi se je spreminjalo. Hrana je postala okusnejša, treningi vedno le boljši, oblika telesa se je spremenila in ob vsem napredku je bilo motivacije vedno le več. Stvari so začele iti na bolje in bolje.

A življenje se vseeno kruto igra z nami. Po izgubi zelo dobrega prijatelja sem bil postavljen na veliko preizkušnjo. Začel sem dvomiti vase, v moje cilje. Edino gonilo naprej je bilo to, da je bil ravno ta prijatelj zaslužen za to, da sem naredil korake v bodibilding. Prav z mislijo nanj se vsak dan opomnim in sledim svoji poti, čeprav je življenje brez njega drugačno. Z mislimi na preteklost, stopam v prihodnost. Minilo je leto, kmalu bosta dve in še vedno vztrajam. Vse je postalo rutina, del novega življenja, brez katerega ne gre. Če sem prej vsak dan zapravil dve uri s flašo piva v roki za šankom, zapravim zdaj 2 uri z “železjem” v fitnesu. Čas ni več ovira. Vedno se najde, oziroma vedno si ga razdelim tako, da lahko vse naredim. Hrana, ki bi jo pre raje vrgel skozi okno, je zdaj ena najbolj okusnih. Stvari, ki sem jih prej jedel, so tako redke kot zebre na Greenlandiji, a včasih jih ladja še pripelje mimo. Veliko bolj sem se začel posvečati zdravju, zdravi prehrani, posledično tudi “life extension-u”. Nikoli si nisem mislil, da bom bral stokovne stvari iz področja medicine, ampak jih, celo z veseljem. Z vsako študijo, člankom, se naučim kaj novega, kar potem vpeljem v vsakdan. Veliko ekserimentiram, tako pri hrani kot pri treningih, povsod. Učim se. Iščem tisto, kar bi najbolj ustrezalo meni. In enkrat bom to našel.

Le še par besed, da ta roman končno zaključim. Spremenil sem se, zase v dobri smeri, za druge mogoče ne, vendar vsak ima o tem svoje mnenje, kateremu ne oporekam. Lahko da sem vedno izstopal, le da tega nisem opazil. Vsak vodi svoje življenje in njegova odločitev je kako. Lahko gleda na življenje v pozitivni luči in videl bo pozitivno, lahko pa v negativni in tega življenje bo žalostno. Nikoli ne obupati nad seboj. Včasih je treba spremeniti kar mora biti spremenjeno (“Mutatis mutandis!”).


Kategorija: Moje besede, Razmišljanje Tagi: , , , , ,

Zdravo življenje 19. stoletja – 1. del

Dodaj komentar Četrtek, 14. Februar 2013 Komax

Ko sem se vpisal na študij zgodovine, si nisem niti mislil, da bom kdaj raziskoval tudi v smeri zdravega življenja. Nikoli nisem bil tip, ki bi ga takšne stvari zanimale. Moje zanimanje je obsegalo vojne, bitke, orožje, monarhijo in podobne teme v sklopu prve svetovne vojne. Vendar, ker vsega ne moremo vedeti in ker se čas spreminja in mi z njim, se mi je v tem študijskem letu ponudila proložnost, da bi v sklopu seminarja slovenske zgodovine 19. stoletja raziskal napotke za zdravo življenje v tistem času. “Novi jaz” je pograbil ponujeno priložnost.

Temi se v našem prostoru ni posvečalo mnogo ljudi. Bežno je bila omenjena v nekaterih delih in razpravah, le bolj za oris, kot samo preučevanje. Tudi moj namen ni bil preučevati in primerjati, ampak le zbrati skupaj napotke iz čimveč virov, ter jih predstaviti. Za kaj več, bi moral prebrati in predelati kar največ del iz tistega in današnjega časa, tako slovenskih kot tujih avtorjev, da bi si lahko ustvaril nekakšno celostno podobo samega življenja takrat.

Internet je dandanes ogromen vir informacij in podatkov, zato se mi zdi pametno, da svoje delo preko tega delim z ostalim svetom. Nikoli se ne ve, kdaj bo kakšen podatek, ki ga prispevam, prišel nekomu v pomoč. Celotno delo sem razdelil v tri dele, katere bom objavil v tem blogu. Tokrat začenjam s prvim delom, ki obsega pregled prehrane družbenih slojev, pregled hrane in pregled pijače.

Prehrana prebivalstva

Da bi lahko razumeli sam koncept napotkov za zdravo življenje in razlog za njihov razcvet v 19. stoletju, moramo najprej pogledati, kako so ljudje tedaj živeli s hrano in pijačo. Za pregled prehrane si bomo pomagali s študijo Gorazda Makaroviča, v kateri je zaobjel nekatere družbene sloje in predstavil njihove prehranjevalne navade.

Makarovičeva razprava zavzema tri družbene plasti, kmečko ter nižje in višje sloje meščanstva. Kot navaja so se ti prehranjevali z do petimi obroki dnevno, po večini le s tremi.

Vsakodnevna prehrana kmetov je bila enolična in je bila sestavljena iz preprostih jedi, kot so močnik, razne juhe, žganci, oziroma polenta, razne kaše, kruh, krompir, kislo zelje in kislo repo, bob oziroma fižol ter mleko.Kuhali so le enkrat ali dvakrat dnevno, ostale obroke so jedli mrzle, saj si zaradi obilice dela niso vzeli časa za kuhanje.

Ob nedeljah in praznikih je na njihove jedilnike prišlo tudi meso in kakšno pečenje ali cvrtje, torej hrana, ki je veljala kot nagrada za dobro delo čez teden oziroma leto. Ob porokah se je jedlo brez prestanka in so veljale za izjemno razkošne pojedine. Večina kmetov je kmalu po kolinah pojedla večino mesa in so tako ostali del leta bili brez mesne hrane ob nedeljah.

Povsem drugače je živel nižji sloj meščanstva (posli, dninarji, delavci, itd.). Jedli so izredno slabo in nekateri so bili na robu preživetja. Tu je bil velik dejavnik ta, da so morali hrano kupovati in je niso sami pridelovali, na kar je vplivala predvsem višina plače.

Višji sloj meščanstva pa takšnih težav ni imel. Njihova prehrana je bila obilna in so vsakodnevno jedli kot, da bi bil praznik. Količina obrokov je bila številnejša od ostalih slojev, predvsem pa je izbor jedi številčnejši. Najbolje se je jedlo ob raznih zabavah, ko ni zmanjkalo hrane in pijače.

Hrana

Večina prebivalstva je, kot smo videli, živela ob manjših količinah hrane, medtem ko so višji sloji uživali v obilici.  Preobilnost v prehrani bogatejšega prebivalstva delno vplivala na napotke za zdravo in dolgo življenje, ki so jih dajale številne knjige. Ciljna publika teh del pa je seveda meščansko prebivalstvo. Več ali manj so napotki vseh avtorjev sestavljeni iz enakega principa, od splošnih napotkov do bolj razdelanih. V veliki meri je na te napotke vplival nemški zdravnik Christoph Wilhelm Hufeland, ki je že konec 18. stoletja s svojim delom »Die Kunst, das menschliche Leben zu verlängern«, začrtal novo pot v dojemanju zdravega življenja.

V Stoletni pratiki 19. stoletja je napisano, da je najvažnejša zmernost v jedi. Človek naj preneha s hranjenjem še preden je sit. Prav tako svetuje tudi Janez Volčič v svojem delu, ki pravi, da »preobila jed vselej škoduje našemu zdravju« in da je »zlata mera zdravju perva podpora«. Tudi Matija Prelog je v svojem delu, ki ga je povzel po Christophu Hufelandu, svetoval, da je potrebno po malem jesti in prenehati preden je človek sit.Anton Slomšek, ter tudi Volčič, sta odsvetovala prehitro hranjenje. Leon Burgestein je svetoval drugačno hranjenje, pri katerem naj bodo obroki časovno določeni, zajtrk pa najobilnejši. Zvečer se svetuje malo jesti, predvsem pa ne mesa, raje sadje in kruh. Odsvetujejo se tudi slaščice, nezrelo sadje in napol pripravljena hrana.

Sama hrana se deli na rastlinsko in živalsko skupino in rastlinska živila veljajo za bolj zdrava od živalskih. Domač kruh velja za najbolj zdravo jed, vendar močno redi in toplega ni zdravo jesti. Kuhan krompir, sploh neolupljen, zelenjava, različno sadje, vse to velja za izredno zdrava živila, ki se jih veliko priporoča. Sočivje oziroma stročnice se bolnikom odsvetujejo zaradi težje prebavljivosti, medtem ko se priporoča ječmenova kaša in grozdje, ki je najboljše izmed sadja.

Živalska živila se delijo na meso, mleko, jajca in druge, ter so obravnavana kot živila, ki so lažje prebavljiva in posledično bolj redilna. Kot pravi, je »meso sesavnic človeku najboljša hrana.« Meso naj se raje peče kot kuha, razen, če je staro. Najbolj priporočljiva je govedina, svinjina pa naj bi bila najtežje prebavljiva. Priporoča pa se tudi ribe, perutnino, divjačino ter celo školjke in polže. Mleko se tudi priporoča, še najboljše naj bi bilo kozje. Tudi mlečne izdelke naj uživajo, vendar le v manjši meri. Jajca in beljak so zelo redilna živila, sploh, ko se uživajo surova, kuhan beljak pa je težko prebavljiv in ga »le močen želodec premele.« Soljena živila, mast in dodatno soljenje se svetuje uporabljati zmerno, saj so nekatera takšna živila težko prebavljiva in sploh nezdrava. Prelog je o maslu zapisal, da »je naj bolj sladka, mehka in prebavljiva hrana med vsemi mastimi [...] in da se ga preveč ne vživa.«

Povsod prevladuje načelo zmernosti. Kot piše Volčič in potrjuje Prelog, je najboljše jesti mešano rastlinsko in živalsko hrano, saj človek ob takšni hrani uživa in mu najbolj koristi. Volčič je celo zapisal, da je zato, »da navadno preveč jemo, tega je prav zelo kriva premetena kuharica.«

Pijača

Prav tako kot za hrano, se tudi pri pijači vsi bolj ali manj držijo enakih napotkov. V tem času je bilo veliko težav z alkoholom, zato so nekateri napotki za uživanje pravilne pijače prav tako obsežni kot tisti za hrano. Voda velja za najbolj zdravo pijačo in se vedno priporoča. Paziti je le treba, da gre za tekočo in ne za stoječo vodo, ter da se pije v zmernih količinah, ki gasijo žejo. V krajih, kjer ni pitne vode, se priporoča pitje piva kot nadomestka, a je primerno le za delavne ljudi.

Vino se obravnava kot zdrava pijača, predvsem za delavne in stare ljudi, a le v zmernih količinah. Slomšek piše, da vino »moč daja. [...] Premočno in preveč pito moč jemle.« Prelog pa vino odsvetuje, saj ni potrebno za zdravje, »kajti so oni naj večo starost dosegli, kteri ga niso pili, [...] zna celo življenje pokrajšati«. Enotno mnenje je pri pitju žganja, ki se obravnava kot nezdrava pijača. Žganje je strup, ki pogubi človeka in zapusti posledice tudi na njegovi družini in potomcih. Kot pravi Volčič, »z žganjem si piješ tekoči ogenj.« Edino v Stoletni pratiki se priporoča požirek žganja za delavne ljudi. Burgerstein učencem svetuje, da »opojne pijače uživaj samo tedaj, kadar ti je tako nasvetoval zdravnik.« Vsekakor alkohol velja za nepotrebno stvar.

O kavi in čaju ni veliko napisanega, vendar to še ne pomeni, da sta bili ti dve pijači neznani. V 19. stoletju sta obe pijači že močno poznani med bogatejšim slojem, medtem ko so revnejši pili kavne nadomestke – kar lahko opazimo tudi v časopisnih oglasih – in različne zeliščne čaje. Močna kava velja za vzrok vročekrvnosti in se odsvetuje, čaj pa je priporočljiv le kot zdravilo in velja za »novošegno dražilo hitrejšega življenja« in tisti, »ki so v nekaterih boleznih dobro zdravilo, tudi niso za navadno pijačo«. Priporoča se, da se kava pije s sladkorjem in mlekom, saj se s tem »njena strupena moč sicer za nekaj potolaži, ali vendar nedolžna ni.«

Čeprav smo mleko omenili že med hrano, velja dodati, da se priporoča tudi pitje kislega mleka in sirotke. Kislo mleko čisti kri in hladi, saj v poletnih dnevih ni boljšega za žejo.


Kategorija: Faksimile, Moje besede Tagi: , , , , , ,

Res je, preveč razmišljam

2 komentarjev Četrtek, 7. Februar 2013 Komax

Beži ta neustavljivi čas. Skoraj neverjetno je, da sem nazadnje objavljal konec septembra, in se od takrat naprej zavil v nekakšno jesensko-zimsko hibernacijo iz katere se ne znam zbuditi ali pa se mogoče nočem. Veliko razmišljam, mogoče še preveč, daleč preveč.

Toliko dobrih idej in razmišljanj mi gre vsak dan po glavi. Namesto da bi jih takole zapisal, jih raje zadržim pri sebi in pozabim nanje, velikokrat v mišljenju, da jih bom mogoče bolje obdelal in zapisal, na koncu pa pozabim nanje. Bi se lahko že naučil tega. Še star rismki zakon pravi, da česar ni v spisih, tega ni na svetu(“Qoud non est in actis, non est in mundo.”). Rek s katerim se bolj nebi mogel strinjati in vprašanje kaj bi se že zapisalo, če bi ga prej upošteval. Vendar kar je mimo, je mimo. Zgodovino moramo upoštevati in se iz nje učiti za boljšo prihodnost.

Pred leti si nebi upal reči, da bom kdaj tukaj, kjer sem zdaj. Nisem si mislil, da bo tistih nekaj tednov, ki sem jih preživel v slovenski vojski, iz katere sem odšel s poškodovanim kolenom in propadlimi sanjami o tem, da bom nekoč človek, ki služi svoji domovini, tako vplivalo name, da sem zaradi tega obrnil lasten svet na glavo. Ampak, ko zdaj gledam nazaj v preteklost, vidim, da je vse to bilo vredno. Nova pot po kateri sem stopal je počasi postala moje novo življenje, moj “alter ego”.

Že od nekdaj sem bil ljubitelj zgodovine, nisem pa mislil, da bom poleg tega vzljubil “mit” bodibildinga. Želja o estetski obliki telesa je verjetno v vsakem od nas, le nekateri pa si upajo stopiti na pot, ki pelje do tega. Pred dvema letoma sem, po debati za šankom z zdaj žal že pokojnim prijateljem, sklenil narediti prve korake na tej poti in mislil, da bom po nekaj mesecih že izklesal tisto obliko, o kateri sem sanjaril. Le njemu, ki ga ni več, se moram zahvaliti, da sem našel to in da še vedno vztrajam na tej poti, po kateri bom hodil, upam da, večino svojega življenja. Tu se bolj nebi mogel strinjati z besedami, ki jih je v svoji knjigi zapisal Nejc Zaplotnik: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.”

Dve leti nazaj, sem bil prepričanja, da bo to hitra, kratka pot. Ampak postala je pot življenja, ki sem jo povezal s potjo zgodovine in ju skupaj združil v novo, v pot zgodovinarja in bodibilderja. Ko sem še istega leta vložil prošnjo za vpis na Filozofsko fakulteto na študij zgodovine in bil sprejet, se mi je odprala nova priložnost za izpopolnjenje tistega kar me je vedno zanimalo. Tako sem poleg telesa začel oblikovati še um, nov um, ki čisto drugače gleda na svet kot prejšnji in ga izpopolnjuje. In to zdaj na polno izkoriščam.

Vendar pa so prišla tudi mračna obdobja, ko sem že mislil vse skupaj zavreči, ko sem se spraševal čemu je tega treba, zakaj bi to delal, ipd. Izgleda pa, da stara pamet ni premagala nove in sem ostal vedno pozitiven, poizkušal tudi v najslabših časih odkriti vsaj malo pozitivnega, ki bi me peljalo naprej. Ali me je res na koncu le to stremenje k pozitivnemu pripeljalo na to mesto, kjer sem sedaj, ne vem, vendar pa verjamem, da me je. Verjamem pa tudi, da ima vsak, če le ostane v dobri veri sam s sabo in poizkuša tudi v slabem iskati dobro, možnost spremembe svojega življenja na bolje in stopiti na pot o kateri mogoče le sanjari. Kot že star pragovor pravi, je vsak svoje sreče kovač(“Quisque est fortunae suae faber.”).

Spet sem zašel v filozofijo. Včasih ne morem iz primeža razmišljanja in lahko bi uporabil Sokratove besede in rekel, da ob vsem razmišljanju “vem le to, da nič ne vem”. Naj ostane nadaljno razpredanje o mojem novem življenju tema novega zapisa.


Kategorija: Moje besede, Razmišljanje Tagi: , , , , ,

Osmanska prisotnost na Balkanu v srednjem veku

Dodaj komentar Sreda, 26. September 2012 Komax

Osmani se prvič srečajo z Evropo že leta 1301, ko se Osman Gazi spopade z Bizantinci in jih premaga. Kasneje je Orhant I. sklenil zavezo z Ivanom V., pretendentom za bizantinski prestol.

Osmani

Med vladavino Mehmeda I. in Murata II. se uvede krvni davek, nabiranje janičarjev med podrejenim krščanskim prebivalstvom, kar je povod za pričetek Osmanskih vpadov na področje celotne Jugovzhodne Evrope.Murat I. je leta 1372 prisilil Bolgarijo k podpisu vazalskega odnosa, kar je povečalo vpliv Osmanov. Kasneje v letu 1389 se je spopadel s Srbi na Kosovem polju. Prišlo je do velikih izgub vendar ni prišlo do zloma srbske vojske, velja pa kot največji srbski poraz. Srbija je pod Osmane prišla šele z letom 1459.

Po smrti Murata I. v Kosovi bitki so se za napad odločili Grki in Bizantinci s pomočjo ogrskega kralja Sigismunda. V bitki pri Nikopolju leta 1396 je bila križarska vojska popolnoma poražena.

Šele z nastopom sultana Murata II. se prične ponovno osvajanje. Najprej so leta 1430 zasedli Solun in velik del Grčije, nato je 1453 neslavno padel Carigrad in s tem se je končalo veliko cesarstvo. Sledilo je postopno osvajanje Balkana. Deset let kasneje je najprej padla Bosna v osmanski jarem, zatem še Hercegovina. Meja osmanskega imperija se je premaknila vse do Beograda.

Mehmed I.

Na novih ozemljih so uvedli njihovo oblast, ki je temeljila na Omarjevem zakonu. Uporabljali so šeriatsko pravo. Oblast je bila omejena na davčno, hasevsko in zemljiško. Ločevali so verske skupnosti, da bi preprečili konflikte. Nemuslimani so veljali za drugorazredne državljane, oproščeni pa so bili vojaške službe, vendar so bile razlike med njimi in muslimani vseeno velike.

Z letom 1521 je padel še Beograd in začelo se je napadanje na sosednjo Ogrsko, ki je padla čez pet let v bitki pri Mohaču. Osmanski imperij je tako zasedel skoraj celoten Balkan.

O padcu Carigrada in posledicah


Kategorija: Faksimile Tagi: , , , , , ,

Nazaj


Zgodovinski utrinki


Eksotična plesalka
O začetkih eksotičnega plesa so menenja deljena in obsegajo čas od Babilona pa do 20. stoletja. Prve pisno omembo najdemo v komediji Tomasa Otawaya iz leta 1681. Prav tako se pojavljajo omemebe eksotičnega plesa v različnih mitih. Že Sumerci omenjajo pohod boginje Inine v podzemlje (mit se povezuje z bibiljiskim plesom 7 tančic), pri Grkih je v 6.stol. pr.n.št. prišel v veljavo Solonov zakon, ki prepoveduje ples z odstranjevanjem oblek pred moškim občinstvom. V starem Rimu je eksotični ples del praznovanja Floralije. V Bizantinskem cesarstvu naj bi žena cesarja Justinijana 1. začela v življenju kot eksotična plesalka. Večji pojav eksotičnega plesa pa se začne konec 19. stoletja.

Koledarnik

December 2018
P T S Č P S N
« Jan    
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31