Zdravo življenje 19. stoletja – 3. del

Dodaj komentar Sreda, 27. Februar 2013 Komax

Danes dodajam še zadnji del seminarske naloge o zdravem življenju v 19. stoletju. Tokratnji temi govorita o pojavljanju teme v časopisih 19. stoletja, na žalost le delno, ter o pogledu na zdravo življenje po prvi svetovni vojni in zanimiv preskok, ki se je v tem času zgodil v dojemanju. Na koncu dodajam še seznam literature in virov, ki so bili uporabljeni, ter povezavo do naloge v .pdf obliki.

Časopisje

Velja pa narediti tudi krajši pregled o omembi zdravega življenja v časopisju. Digitalna knjižnica Slovenije omogoča hitro iskanje skozi časopisje 19. stoletja. Pod ključno besedo »zdravje« je mogoče najti več kot 9000 zadetkov. Pregledal sem nekatere letnike iz sredine in konca 19. stoletja, da si lahko ustvarimo neko osnovno podobo o tej temi v časopisju.

Zelo veliko je omemb zdravja v molitvah in priprošnjah, ter v zahvalah. Tako se npr. v katoliškem listu Zgodnja Danica nekdo zahvaljuje bogu in svetnikom za zdravje njegove oz. njene sestre.

Prav tako v Zgodnji Danici priporočajo zmerno petje, ali pa zmerno uživanje vina za ohranjanje dobrega zdravja in škodljivost žganja. V Slovenskem Gospodarju pišejo, da je delo dobro za telesno zdravje in moč. Še najbolj pa o navodilih za zdravo življenje pišejo v Učiteljskem tovarišu. Tu je mogoče brati o skrbi za zdravje, o različni hrani in njenih lastnostih, o vodi, idr.

Zanimiv je tudi pogled na kavo. Učiteljski tovariš piše o škodljivosti kave in o prekomernem pitju, medtem ko pa v Slovenskem gospodarju in Slovenskem narodu najdemo oglase, ki ponujajo okusno in zdravo kavo. Tu se lepo vidi, kako je marketing ob koncu 19. stoletja že močno vplival na zavajanje potrošnikov, saj se oglasi že poslužujejo besedil, da je npr. kava »najboljše hranilno sredstvo, silno potrebno za zdravje, priznano od zdravnikov kot izvrstno« in zaradi tega nujna za vsako hišo.

Napotki po veliki vojni

Pogled na zdravo življenje se je po prvi svetovni vojni dosti spremenil. Sicer so v veliki večini ostale osnove enake, vendar pa se je po novem na prehrano in gibanje gledalo z drugega zornega kota. Za to tematiko sem našel tri avtorje, ki na zelo obširno pišejo o hrani in vadbi. Kot prvi je že leta 1918 pisal Herman Vedenik, po katerem sta se kot kaže zgledovala tudi Just Bačar in Mavricij Rus, še posebej Bačarjeva knjiga ima mnogo enakih napotkov kot Vedenikova. Za primerjavo naj navedem le nekaj novih pogledov.

Vsi trije v svojem delu že razčlenjujejo hrano na osnovna makro in mikro hranila, kot jih poznamo še danes. Najde se tudi že prvi primer diete za 70kg človeka, ki temelji na energijskem vnosu hrane v vrednosti okoli 3000 kcal.

V hrani se poudarja vitamine in minerale, celo že ribje olje. Priporoča se uporaba rjavega sladkorja v manjših količinah. Sadje ni več slaba zadeva in oreščki postanejo nekaj novega na jedilniku. Pri pijači se začnejo priporočati različni sadni sokovi, ki so narejeni iz različnega sadja in jih je potrebno redčiti z vodo. Zaslediti je tudi nov pojav vegetarijanstva, ki je bil do sedaj neznanka.

Telesna vadba se začne obravnavati čisto drugače. Za mladino ni dovolj le šolska telovadba, ampak je treba telesne vaje izvajati tudi doma ali v naravi. Vadbo je tudi treba prilagoditi zdravstvenemu stanju človeka. Pojavijo se prve vaje z dodatnim bremenom, ki se morajo izvajati pod nadzorstvom in primeri vaj s slikami izvedbe.

Kot vidimo je postajalo dojemanje prehrane in telovadbe v začetku 20. stoletja popolnoma drugačno in postalo osnova za smernice zdravega življenja, ki se uporabljajo še dandanes. Iz pogleda na hrano kot živilo smo na koncu prišli k pogledu na hrano kot energijsko vrednost.

Literatura in viri

  • Bačar, Zdravje in bolezen v domači hiši, 1927
  • Burgestein, Zdravstvena pravila za učence in učenke, 1905
  • Makarovič, Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem, 1991
  • Prelog, Makrobiotika ali nauki, 1864
  • Rus, Zdravje mladine: higijena doma in v šoli, 1928
  • Slomšek, Blaže in Nežica v nedeljskej šoli, 1995
  • Stoletna pratika devetnajstiga stoletja od 1801-1900, 1847
  • Studen, Tudi Christoph Wilhelm Hufeland je bil Lipičev vzornik, 2007
  • Vedenik, Kako si ohranimo ljubo zdravje, 1918
  • Volčič, Domači zdravnik: Kratek navod, si zdravje utrditi in življenje podaljšati, 1874
  • Slovenski Gospodar
  • Slovenski narod
  • Učiteljski tovariš
  • Zgodnja Danica
Celotna seminarska naloga je dostopna na sledeči povezavi: KLIK


Kategorija: Faksimile, Moje besede Tagi: , , , , ,

Zdravo življenje 19. stoletja – 1. del

Dodaj komentar Četrtek, 14. Februar 2013 Komax

Ko sem se vpisal na študij zgodovine, si nisem niti mislil, da bom kdaj raziskoval tudi v smeri zdravega življenja. Nikoli nisem bil tip, ki bi ga takšne stvari zanimale. Moje zanimanje je obsegalo vojne, bitke, orožje, monarhijo in podobne teme v sklopu prve svetovne vojne. Vendar, ker vsega ne moremo vedeti in ker se čas spreminja in mi z njim, se mi je v tem študijskem letu ponudila proložnost, da bi v sklopu seminarja slovenske zgodovine 19. stoletja raziskal napotke za zdravo življenje v tistem času. “Novi jaz” je pograbil ponujeno priložnost.

Temi se v našem prostoru ni posvečalo mnogo ljudi. Bežno je bila omenjena v nekaterih delih in razpravah, le bolj za oris, kot samo preučevanje. Tudi moj namen ni bil preučevati in primerjati, ampak le zbrati skupaj napotke iz čimveč virov, ter jih predstaviti. Za kaj več, bi moral prebrati in predelati kar največ del iz tistega in današnjega časa, tako slovenskih kot tujih avtorjev, da bi si lahko ustvaril nekakšno celostno podobo samega življenja takrat.

Internet je dandanes ogromen vir informacij in podatkov, zato se mi zdi pametno, da svoje delo preko tega delim z ostalim svetom. Nikoli se ne ve, kdaj bo kakšen podatek, ki ga prispevam, prišel nekomu v pomoč. Celotno delo sem razdelil v tri dele, katere bom objavil v tem blogu. Tokrat začenjam s prvim delom, ki obsega pregled prehrane družbenih slojev, pregled hrane in pregled pijače.

Prehrana prebivalstva

Da bi lahko razumeli sam koncept napotkov za zdravo življenje in razlog za njihov razcvet v 19. stoletju, moramo najprej pogledati, kako so ljudje tedaj živeli s hrano in pijačo. Za pregled prehrane si bomo pomagali s študijo Gorazda Makaroviča, v kateri je zaobjel nekatere družbene sloje in predstavil njihove prehranjevalne navade.

Makarovičeva razprava zavzema tri družbene plasti, kmečko ter nižje in višje sloje meščanstva. Kot navaja so se ti prehranjevali z do petimi obroki dnevno, po večini le s tremi.

Vsakodnevna prehrana kmetov je bila enolična in je bila sestavljena iz preprostih jedi, kot so močnik, razne juhe, žganci, oziroma polenta, razne kaše, kruh, krompir, kislo zelje in kislo repo, bob oziroma fižol ter mleko.Kuhali so le enkrat ali dvakrat dnevno, ostale obroke so jedli mrzle, saj si zaradi obilice dela niso vzeli časa za kuhanje.

Ob nedeljah in praznikih je na njihove jedilnike prišlo tudi meso in kakšno pečenje ali cvrtje, torej hrana, ki je veljala kot nagrada za dobro delo čez teden oziroma leto. Ob porokah se je jedlo brez prestanka in so veljale za izjemno razkošne pojedine. Večina kmetov je kmalu po kolinah pojedla večino mesa in so tako ostali del leta bili brez mesne hrane ob nedeljah.

Povsem drugače je živel nižji sloj meščanstva (posli, dninarji, delavci, itd.). Jedli so izredno slabo in nekateri so bili na robu preživetja. Tu je bil velik dejavnik ta, da so morali hrano kupovati in je niso sami pridelovali, na kar je vplivala predvsem višina plače.

Višji sloj meščanstva pa takšnih težav ni imel. Njihova prehrana je bila obilna in so vsakodnevno jedli kot, da bi bil praznik. Količina obrokov je bila številnejša od ostalih slojev, predvsem pa je izbor jedi številčnejši. Najbolje se je jedlo ob raznih zabavah, ko ni zmanjkalo hrane in pijače.

Hrana

Večina prebivalstva je, kot smo videli, živela ob manjših količinah hrane, medtem ko so višji sloji uživali v obilici.  Preobilnost v prehrani bogatejšega prebivalstva delno vplivala na napotke za zdravo in dolgo življenje, ki so jih dajale številne knjige. Ciljna publika teh del pa je seveda meščansko prebivalstvo. Več ali manj so napotki vseh avtorjev sestavljeni iz enakega principa, od splošnih napotkov do bolj razdelanih. V veliki meri je na te napotke vplival nemški zdravnik Christoph Wilhelm Hufeland, ki je že konec 18. stoletja s svojim delom »Die Kunst, das menschliche Leben zu verlängern«, začrtal novo pot v dojemanju zdravega življenja.

V Stoletni pratiki 19. stoletja je napisano, da je najvažnejša zmernost v jedi. Človek naj preneha s hranjenjem še preden je sit. Prav tako svetuje tudi Janez Volčič v svojem delu, ki pravi, da »preobila jed vselej škoduje našemu zdravju« in da je »zlata mera zdravju perva podpora«. Tudi Matija Prelog je v svojem delu, ki ga je povzel po Christophu Hufelandu, svetoval, da je potrebno po malem jesti in prenehati preden je človek sit.Anton Slomšek, ter tudi Volčič, sta odsvetovala prehitro hranjenje. Leon Burgestein je svetoval drugačno hranjenje, pri katerem naj bodo obroki časovno določeni, zajtrk pa najobilnejši. Zvečer se svetuje malo jesti, predvsem pa ne mesa, raje sadje in kruh. Odsvetujejo se tudi slaščice, nezrelo sadje in napol pripravljena hrana.

Sama hrana se deli na rastlinsko in živalsko skupino in rastlinska živila veljajo za bolj zdrava od živalskih. Domač kruh velja za najbolj zdravo jed, vendar močno redi in toplega ni zdravo jesti. Kuhan krompir, sploh neolupljen, zelenjava, različno sadje, vse to velja za izredno zdrava živila, ki se jih veliko priporoča. Sočivje oziroma stročnice se bolnikom odsvetujejo zaradi težje prebavljivosti, medtem ko se priporoča ječmenova kaša in grozdje, ki je najboljše izmed sadja.

Živalska živila se delijo na meso, mleko, jajca in druge, ter so obravnavana kot živila, ki so lažje prebavljiva in posledično bolj redilna. Kot pravi, je »meso sesavnic človeku najboljša hrana.« Meso naj se raje peče kot kuha, razen, če je staro. Najbolj priporočljiva je govedina, svinjina pa naj bi bila najtežje prebavljiva. Priporoča pa se tudi ribe, perutnino, divjačino ter celo školjke in polže. Mleko se tudi priporoča, še najboljše naj bi bilo kozje. Tudi mlečne izdelke naj uživajo, vendar le v manjši meri. Jajca in beljak so zelo redilna živila, sploh, ko se uživajo surova, kuhan beljak pa je težko prebavljiv in ga »le močen želodec premele.« Soljena živila, mast in dodatno soljenje se svetuje uporabljati zmerno, saj so nekatera takšna živila težko prebavljiva in sploh nezdrava. Prelog je o maslu zapisal, da »je naj bolj sladka, mehka in prebavljiva hrana med vsemi mastimi [...] in da se ga preveč ne vživa.«

Povsod prevladuje načelo zmernosti. Kot piše Volčič in potrjuje Prelog, je najboljše jesti mešano rastlinsko in živalsko hrano, saj človek ob takšni hrani uživa in mu najbolj koristi. Volčič je celo zapisal, da je zato, »da navadno preveč jemo, tega je prav zelo kriva premetena kuharica.«

Pijača

Prav tako kot za hrano, se tudi pri pijači vsi bolj ali manj držijo enakih napotkov. V tem času je bilo veliko težav z alkoholom, zato so nekateri napotki za uživanje pravilne pijače prav tako obsežni kot tisti za hrano. Voda velja za najbolj zdravo pijačo in se vedno priporoča. Paziti je le treba, da gre za tekočo in ne za stoječo vodo, ter da se pije v zmernih količinah, ki gasijo žejo. V krajih, kjer ni pitne vode, se priporoča pitje piva kot nadomestka, a je primerno le za delavne ljudi.

Vino se obravnava kot zdrava pijača, predvsem za delavne in stare ljudi, a le v zmernih količinah. Slomšek piše, da vino »moč daja. [...] Premočno in preveč pito moč jemle.« Prelog pa vino odsvetuje, saj ni potrebno za zdravje, »kajti so oni naj večo starost dosegli, kteri ga niso pili, [...] zna celo življenje pokrajšati«. Enotno mnenje je pri pitju žganja, ki se obravnava kot nezdrava pijača. Žganje je strup, ki pogubi človeka in zapusti posledice tudi na njegovi družini in potomcih. Kot pravi Volčič, »z žganjem si piješ tekoči ogenj.« Edino v Stoletni pratiki se priporoča požirek žganja za delavne ljudi. Burgerstein učencem svetuje, da »opojne pijače uživaj samo tedaj, kadar ti je tako nasvetoval zdravnik.« Vsekakor alkohol velja za nepotrebno stvar.

O kavi in čaju ni veliko napisanega, vendar to še ne pomeni, da sta bili ti dve pijači neznani. V 19. stoletju sta obe pijači že močno poznani med bogatejšim slojem, medtem ko so revnejši pili kavne nadomestke – kar lahko opazimo tudi v časopisnih oglasih – in različne zeliščne čaje. Močna kava velja za vzrok vročekrvnosti in se odsvetuje, čaj pa je priporočljiv le kot zdravilo in velja za »novošegno dražilo hitrejšega življenja« in tisti, »ki so v nekaterih boleznih dobro zdravilo, tudi niso za navadno pijačo«. Priporoča se, da se kava pije s sladkorjem in mlekom, saj se s tem »njena strupena moč sicer za nekaj potolaži, ali vendar nedolžna ni.«

Čeprav smo mleko omenili že med hrano, velja dodati, da se priporoča tudi pitje kislega mleka in sirotke. Kislo mleko čisti kri in hladi, saj v poletnih dnevih ni boljšega za žejo.


Kategorija: Faksimile, Moje besede Tagi: , , , , , ,


Zgodovinski utrinki


Eksotična plesalka
O začetkih eksotičnega plesa so menenja deljena in obsegajo čas od Babilona pa do 20. stoletja. Prve pisno omembo najdemo v komediji Tomasa Otawaya iz leta 1681. Prav tako se pojavljajo omemebe eksotičnega plesa v različnih mitih. Že Sumerci omenjajo pohod boginje Inine v podzemlje (mit se povezuje z bibiljiskim plesom 7 tančic), pri Grkih je v 6.stol. pr.n.št. prišel v veljavo Solonov zakon, ki prepoveduje ples z odstranjevanjem oblek pred moškim občinstvom. V starem Rimu je eksotični ples del praznovanja Floralije. V Bizantinskem cesarstvu naj bi žena cesarja Justinijana 1. začela v življenju kot eksotična plesalka. Večji pojav eksotičnega plesa pa se začne konec 19. stoletja.

Koledarnik

Maj 2018
P T S Č P S N
« Jan    
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031