Virtualna sveča

1 komentar Ponedeljek, 11. November 2013 Komax

Zadnjič mi je v virtualni nabiralnik priletelo pismo. Njegov namen je spomniti na žrtve prve svetovne vojne in obenem pozvati na počastitev tega spomina s prižigom sveče na današnji dan ob 11. uri.1 Meni je sicer možnost, da bi to udejanjil na domačem vojaškem pokopališču, onemogočena, zato v ta namen prižigam virtualno svečo in dodajam kakšno misel. Misel ob dnevu, ko so se po Evropi ponovno prižgale luči, luči upanja.

V spomin. (foto: avtor)

Kot omenjeno so 11. novembra 1918 ob 11:00 podpisali premirje, ki je uradno prineslo konec vojne, čeprav bi lahko rekli, da je sama Avstro-Ogrska že par dni prej bila na kosih, vojska pa je le mirno čakala na zadnje izdihljaje, ki bi jo rešili obveze. Tisoči, ki se vračajo domov v svojo skromnost, tisoči, ki se vračajo v neznano, v porušene domove, v izginule domove, vendar so to tisti tisoči, ki se vsaj vračajo. Koliko je tistih, ki so ostali za namišljenimi črtami spopadov, v svojih luknjah. Ti junaki so ostali za večno v svoji službi, čeprav proti volji.

Vsako leto se tam zgoraj, kakšen meter bližje soncu, pri velikem Krnskem jezeru pripravi proslava v spomin na žrtve prve svetovne vojne. Letošnje leto je vreme poskrbelo, da je bila 16. prireditev odpovedana. Čeprav so bili nameni vseh nas, da bi mogoče stvar vseeno izpeljali, so bile razmere neizprosne. Ko sem se v petek zvečer ob 8. uri odpravil po dobro poznani poti navzgor, so dežne kaplje že močno padale. Nič ni kazalo, da bi bila njihova intenzivnost kaj manjša, kvečjemu, višje sem šel, bolj je padalo. Popolna tema, spolzko kamenje, potke, ki so takrat zbujale vse kaj drugega kot prijaznost do pohodnika, ki jo kažejo ob lepih dnevih, so poskrbeli, da je bila pot vse prej kot dolgočasna. Še več. Ko sem enkrat izgubil stik z ostalim svetom in so me na poti, namesto prijetnega kramljanja in filozofiranja, spremljali le šum dežja, ropot kamenja, šibek soj naglavne svetilke, so misli odpotovale, tja v čase pred skoraj 100 leti. In to ne le enkrat. Tudi naslednjega dne, ko sem se vračal in je bilo vreme še slabše, kot prejšnji dan, so poleg občasnih neviht s strelami, divjale tudi miselne nevihte.

Zgodovinarji pravimo, da lahko dobro premleva zgodovinske dogodke tisti, ki se je sposoben vživeti v čas, ki ga obravnava. Vendar pa se tu tudi zavedam, da se je nemogoče popolnoma vživeti v stvari, ki so le projekcije drugih ljudi, skozi besede spominov, ki vplivajo na moje predstave. Konec koncev si ustvarimo sliko, ki se nam zdi najbolj logična, prežeto s pravo mero kritike in vtisov, a mogoče še vedno daleč od tistega, kar bi doživeli v resnici. Tu pa bi lahko rekel, da je končna slika vedno daleč od lepega, ne glede na to, da so mogoče vmes tudi lepi trenutki. Ko je vsa ta množica enkrat na tehtnici, je samoumevno katera stran prevaga.

Ne rad bi zataval z začrtane poti, kot sem skoraj v petek zvečer, zato se vračam nazaj v miselno izkušnjo petkovega vzpona in sobotnega spusta. Koraki si počasi sledijo, en za drugim. Misli odtavajo tja v leto 1916, ko so se vojaki ravno dobro ustalili v teh krajih. Dež počasi premoči obleko, zdaj je vse eno, od kože do neba. Mrzel občutek preko ramen, a nobenega mraza. Verjetno sem si še preveč oblekel, le kje so pa tedaj imeli toliko oblek? Ti premraženci, ki so v nočeh, noč na noč, na svojih hrbtih prenesli tone in tone streliva, opreme, hrane, idr. Le kdo je takrat imel tako udobno opasan nahrbtnik? Spomnim se, kako nič kaj prijetno ni leseno ogrodje male krošnje, ki s svojimi tankimi pasovi zarezuje v ramena, sploh kadar je oprtanih dobrih 30 kg. Da, te fante in može je žulilo vsak dan in takih dni ni bilo malo v vseh letih vojne. Ko smo se nekoč tako pogovarjali, je prišlo na dan tudi to, da so za vsakega vojaka v jarku, v zaledju delali štirje drugi vojaki.2 Sliši se nič kaj prijetno, če se sploh lahko kaj prijetno sliši.

Grem naprej in naprej. Ovinek za ovinkom sem bližje, mimo žičnice, še zadnje korake proti koči, katere luči se vidijo skozi veje smrek. Premočen, a vesel, da je pot za menoj. Šilce domačega, pločevinka zelenega in spat. Obleke se sušijo, postelja je suha, topla. Oh da… Le kdo je tistega daljnega leta 1916 tako lepo spal. Navaden smrtnik ne, le nekaj častnikov, ki so uživali v svojih barakah in so jim njihovi “purši” vsak dan zakurili in posušili obleke, prinašali hrano, novice, ipd. Da, ti so skoraj uživali, ko bi se v vojnih razmerah uživati dalo. Kje pa so tisoči vojakov, ki so ležali sredi premočenih jarkov na straži, bedeli v zatohlih kavernah in poizkušali zatisniti vsaj eno oko za kratek čas. Kdo nebi mislil na domače, na žene, matere, otroke, na njih usodo, kje so, so zdravi, lačni,… Tako bi razmišljal jaz, tako so delno razmišljali oni.3

Del barakarskega naselja v pobočjih za Depjem. (foto: Bildarchiv Austria)

Jutro je prineslo slabe napovedi. Celo noč so divjali nalivi in grmenje je še stopnjevalo slabe občutke. Ob 7. uri zjutraj so strele močno udarjale, tu in tam v bližini. Odločitev je padla, da je nesmiselno v takšnem vremenu sploh začeti s pripravami, ne glede na vse predpriprave. Župan je dal “žegn” in prireditev je dokončno odpovedana. Odločitev je sicer prinesla nekaj negodovanja med prisotnimi, a kaj bi drugega. Bi zaradi vse naročene hrane, zdaj izpostavljali nekaj deset ljudi nevarnosti, da jih med potjo “požegna” sam hudič? Seveda ne, vsaj tisti, ki jim je več za človeški dobrobit, kot pa za nekaj sto evrov, ki so splavali po vodi, dobesedno. Konec koncev je treba tudi malce racionalno gledati na zadevo, ker vsako leto pa le ne bo sončno in toplo.

No, probleme na stran. Kočarska ekipa se je odločila ostati do nedelje na mestu, jaz pa sem raje krenil v dolino. “Prezidente” jo je veselo mahal pred mano s svojim malim dežnikom na glavi, jaz pa počasi zadaj s previdnimi koraki, ogrnjen z JNA palerino kot Titov kip. Tokrat je voda lila z vseh strani, celi potoki preko poti ali kar po njej. Nič kaj prijetno, hlače so se začele lepiti na noge od vse mokrote že po nekaj minutah hoje. Ni jim bilo lepo si mislim. Njihove preguljene obleke, stokrat zakrpane, mogoče celo iz kopriv. Bi lahko rekel, da si bil premočen, še preden se je dež začel. Tako so se ti odpravljali dan za dnem, skupina za skupino, v dolino po nove zaloge. Brez besed, z malo nerganja, vdani usodi. Leta so jih naučila, da zaradi slabe volje ne bo nič drugače, ukazi so ukazi.

Napredujem proti dolini. Iz oblakov se vsipa kot ob sodnem dnevu, pravijo. Mali hudourniki so vedno le večji in tam za enim ovinkom je poti konec. Preko in po poti teče kar cela reka. Nič ne bo, kdo bi hotel preizkušati svojo srečo. Treba je bilo nazaj, le nekaj metrov, do odcepa stare mulatjere – tiste, ki so jo omenjeni gradili. Vse gre tekoče naprej, jaz, voda in namišljena vojska. Zadnji ovinki, že se vidi stara stražnica v koncu. A pojavi se še zadnja ovira, ravno pred koncem, kjer je najmanj prostora za obhod, ravno tam. Preko poti teče velik hudournik, v slapu preko stene in naprej v dolino. Čez bo treba. Čevlji, ki so tedaj še bili suhi znotraj, so postali zbirališče za vodo v trenutku, ko sem začel s prečenjem. Šlo je, voda še ni imela dovolj moči, da bi spodnašala. V trenutku sem pri avtu in že brzim proti domu.

Seveda pa ne pozabim, na vse premražene in premočene, ki tako stopali vsak dan. S čevlji polnimi vode, ki se nimajo časa posušiti ob vsem slabem vremenu. Da, še enkrat pomislim na to, da potem niso odšli domov kakor jaz, da so si morali oprtati svoj dnevni tovor in se vrniti nazaj navzgor. So tam kaj pojedli? Mogoče so, mogoče niso. Mogoče so se spet vrnili, mogoče so šli v borna zavetja. Kdo bi vedel. Prenekateri se čez dve leti niso več vrnili, drugi so zlomljeni prišli nazaj domov. Končno, čeprav travmatično.

Grob na Lemežu. (foto: Bildarchiv Austria)

In vseh teh se je treba spomniti. Ne samo danes, ampak vsakič, ko hodimo po ostankih te in drugih vojn. Na te naj se spomnimo, ki so le pozabljeni delčki v mozaiku prve svetovne vojne. V spomin in opomin.4

  1. Tu se posipam s pepelom, ker to delam z 12-urnim zamikom, vseeno pa menim, da je bolj važen namen, kot časovni okvirji. []
  2. Sicer te trditve ne morem ne potrditi ne ovreči, saj doslej še nisem prišel do takšnih podatkov iz prebranega. []
  3. Vsaj tako je mogoče razbrati iz dnevnikov, spominov, pisem. []
  4. Čeprav se iz tega in drugih opominov še nismo sposobni učiti. []

Kategorija: Moje besede, Na določen dan, Razmišljanje Tagi: , , , , , ,


Zgodovinski utrinki


Eksotična plesalka
O začetkih eksotičnega plesa so menenja deljena in obsegajo čas od Babilona pa do 20. stoletja. Prve pisno omembo najdemo v komediji Tomasa Otawaya iz leta 1681. Prav tako se pojavljajo omemebe eksotičnega plesa v različnih mitih. Že Sumerci omenjajo pohod boginje Inine v podzemlje (mit se povezuje z bibiljiskim plesom 7 tančic), pri Grkih je v 6.stol. pr.n.št. prišel v veljavo Solonov zakon, ki prepoveduje ples z odstranjevanjem oblek pred moškim občinstvom. V starem Rimu je eksotični ples del praznovanja Floralije. V Bizantinskem cesarstvu naj bi žena cesarja Justinijana 1. začela v življenju kot eksotična plesalka. Večji pojav eksotičnega plesa pa se začne konec 19. stoletja.

Koledarnik

Avgust 2018
P T S Č P S N
« Jan    
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031