Karel Veliki, Zadnja leta in smrt, 3. del

1 komentar Petek, 31. Januar 2014 Komax

Zadnja leta in smrt Krala Velikega tokrat nadaljujemo s predstavitvijo dogajanja po njegovi smrti.

Aachenska katedrala. Vir: wikipedia

Pogreb

Njegovo telo so umili in oskrbeli po ustaljenih navadah, ter ga odnesli v cerkev in pokopali navzlic mnogim  pritožbam ljudi. Na začetku so se pojavljala vprašanja o mestu njegovega pokopa, saj v času svojega življenja ni dal nobenih navodil o svojem pogrebu; a na koncu so se vsi strinjali, da nebi mogel nikjer biti bolj častno pokopan kot v baziliki, ki jo je bil zgradil v mestu na lastne stroške, v ljubezni do Boga in našega gospoda Jezusa Kristusa, in v čast sveti in večni devici, njegovi materi. Tam je bil pokopan na isti dan kot je umrl in nad njegovim grobom je bil postavljen pozlačen obok z njegovo sliko in napisom. Besede napisa so bile sledeče: »V tem grobu leži Karlovo telo, Velikega in Pravovernega Cesarja, ki je slavno povečal Frankovsko kraljestvo in je uspešno vladal sedeminštirideset let. Umrl je v sedemdesetem letu starosti, v letu Gospodovem 814, sedmem indiktu, na 28. dan januarja.«

»Mar ga posedemo ali poležemo?«

Hitro po smrti so ga pripravili za pogreb, kar je za tiste čase povsem nenavadno, saj je bil pokopan še isti dan. Telo so umili in pripravili za pogreb, mogoče je bilo tudi balzamirano1 ter ga odnesli v aachensko cerkev. Oblekli naj bi ga v cesarsko obleko in položili v pripravljen, lepo izrezljan sarkofag.2 Tu se je pojavilo vprašanje o mestu njegovega pokopa, a kot kaže so se hitro odločili, da je najboljše mesto v cerkvi, ki jo je dal sam zgraditi v Aachnu. Vendar pa so spregledali njegovo lastno željo iz leta 769, ko je izrazil, da želi biti pokopan v cerkvi sv. Denisa, kjer ležita tudi njegov oče in ded.3 Sarkofag je bil nato položen v grobnico preko katere so položili plošče, kasneje pa naj bi sin Ludvik dal postaviti spomenik z zlatim obokom in podobo Karla Velikega, na katerem je v Latinščini pisalo:

»SUB HOC CONDITORIO SITUM EST CORPUS KAROLI MAGNI ATQUE ORTHODOXI IMPERATORIS. QUI REGNUM FRANCORUM NOBILITER AMPLAVIT ET PER ANNOS XLVII FELICITER REXIT. DECESSIT SEPTUAGENARIUS ANNO DOMINI DCCCXIIII INDICTIONE VII V KAL. FEB.«4

O pokopu je mogoče prebrati dve različni verziji, to ki jo je zapisal Einhard (kasneje tudi kronist Ludvika Thegan) in drugo, ki je bolj mitične narave in govori o pokopu Karla Velikega v sedečem položaju na marmornatem prestolu, na katerem je truplo popolnoma odeto v zlato s svojim testamentom na kolenih.5 V pritrditev takšnega pokopa se nagiba poročilo s pohoda cesarja Ota III. leta 1000, ki je ob vstopu v Karlovo grobnico naletel na njegovo sedečo podobo.6 Stoletje in pol kasneje je cesar Friderik Barbarossa ponovno odprl grobnico, Karlove ostanke položil v krsto in jih pokopal v katedrali.7

Cesar Oto III. najde v grobu sedečega Karla Velikega. Vir: Schmidt, Ferdinand, Charlemagne (Chicago, 1910)

Čeprav je ta zgodba o sedečem pokopu za bralca več kot privlačna jo lahko mirno ovržemo. Kot prvič bi proces balzamiranja trajal veliko dlje časa, da bi Karla lahko pokopali v sedečem položaju. Drugič bi takšen način pokopa, ki naravnost izstopa od ostalih, ne bil ušel iz oči kronistov tistega časa. In tretjič, takšnega prostora, ki bi bil primeren za stoječi pokop aachenska katedrala ne ponuja, niti ni mogoče najti sledu, da bi tak prostor kdaj obstajal.8

  1. Mombert, History of Charles the Great, ibid. []
  2. Delpierré de Bayac, Karel Veliki, str. 253. []
  3. Mombert, History of Charles the Great, str. 482s. []
  4. Delpierré de Bayac, Karel Veliki, ibid; Mombert, History of Charles the Great, str. 484. []
  5. Schmidt, Charlemagne, str. 99; Cutts, Charlemagne, ibid.; Summers, Life and Times of Charlemagne, ibid.; Mombert, History of Charles the Great, str. 484s. []
  6. Mombert, History of Charles the Great, ibid. []
  7. Schmidt, Charlemagne, str. 100; Mombert, History of Charles the Great, str. 487; Hodgkin, The Life of Charlemagne, str. 306. []
  8. O vseh treh protitezah: Hodgkin, The Life of Charlemagne, ibid. []

Kategorija: Faksimile, Moje besede Tagi: , , , , , , , , , , ,

Karel Veliki, Zadnja leta in smrt, 2. del

1 komentar Sreda, 29. Januar 2014 Komax

V današnjem zapisu nadaljujem z objavo seminarske naloge. Tokrat teče beseda o prvem poglavju, ki sem ga obravnaval, o 30. poglavju v Einhardovem delu. Kot že omenjeno v uvodu, je najprej slovenski prevod poglavja, katermu sledi še daljši komentar.

Kronanje Ludvika. Vir: wikipedia

Kronanje Ludvika – Karlova smrt1

Proti koncu njegove smrti [813], ko je bil že zlomljen od bolezni in od starosti, je k sebi poklical Ludvika, svojega edinega preživelega sina po Hildegardi, in vse glavne predstavnike Frankovskega kraljestva na slovesen zbor. Predlagal je Ludvika, z njihovo enoglasno privolitvijo, da bi z njim kraljeval nad celotnim cesarstvom in mu je v njegov naslov dodal ime dediča; potem ko je na sinovo glavo položil krono, ga je oznanil za cesarja, kar so vsi prisotni pozdravili njemu v prid, saj je izgledalo, kot da ga je Bog spodbudil k temú za dobro kraljestva; to je povečalo kraljevo dostojanstvo in dalo malo strahu tujim narodom. Potem ko je poslal svojega sina nazaj v Akvitanijo, se je, čeprav slaboten od starosti, odpravil na lov, kot ponavadi blizu njegove palače v Aachnu, in je preživel preostalo jesen na lovu in se je vrnil tjakaj za prvi november [813]. Medtem ko je tam prezimoval, je januarja dobil visoko vročino [22. jan 814] in se je odpravil v posteljo. Takoj ko je bil zbolel, se je začel postiti, kakor je vedno delal kadar je dobil vročino, misleč, da bo s postom odpravil bolezen ali jo vsaj ublažil. Poleg vročine pa je trpel tudi zaradi bolečine v strani – Grki so jo imenovali plevritis – a je še vedno vztrajal v postu in si je moč ohranjal le s požirki, ki jih je delal na izredno dolgih razmikih. Umrl je osemindvajsetega januarja, sedmi dan zatem, ko se je odpravil v posteljo, ob 9 uri zjutraj, po prejemu svetega obhajila, v dvainsedemdesetem letu starosti in v sedeminštiridesetem letu vladanja [28. jan 814].

Zbor v Aachnu in smrt

Einhard v tem poglavju začne s pripovedjo o sklicu zbora v Aachnu, t. i. generalis conventus, na katerega je Karel Veliki, takrat že slabega zdravja, poleg svojega sina Ludvika, poklical tudi glavne predstavnike celotnega cesarstva. Mogoče je zaslediti, da naj bi Ludvik že v avgustu prispel do Karla, kateremu je v času pred zborom dajal navodila in nasvete o cesarstvu in vodenju.2 Sledilo je kronanje v aachenski kapeli, na nedeljo 11. septembra leta 813.  Z enoglasno privolitvijo prisotnih je bil Ludvik takrat s  Karlove  strani  okronan.  Po Karlovem govoru naj bi skupaj z Ludvikom kleče molila.3 Pri nekaterih se omenja tudi to, da si je Ludvik sam položil na glavo cesarsko krono.4 Nato ga je razglasil za cesarja in tudi avgusta.5 Enak proces kronanja je opravil že bizantinski cesar Mihael I. s svojim sinom.6

Karel je Ludvika po kronanju poslal nazaj v Akvitanijo, ali pa je mogoče odšel sam, a vseeno naj bi njun razhod bil zelo emocionalen.(( Schmidt, Charlemagne, str. 98; Delpierré de Bayac, Karel Veliki, str. 249; James, History of Charlemagne, str.395. )) Karel se je zatem odpravil na lov v Ardene, čeprav je bil slabotnega zdravja, od koder se je vrnil začetek novembra.7

Einhard poroča, da se je v času prezimovanja, v januarju leta 814, zbolel. Moč je zaslediti, da je Karel, kljub svoji starosti in tudi mrzli zimi, še vedno hodil na jutranje kopanje v  terme blizu palače.8 Kot  ponavadi naj bi pričel z  zdravljenjem  na  lastno  odgovornost  s postom, čeprav so mu zdravniki svetovali drugače.9 Zanimivo je, da je za zdravljenje uporabil metodo o kateri je menil, da ni bila dobra zanj in je uničila njegovo zdravje.10 Stanje se mu je zaradi tega še poslabšalo in poleg prehlada je dobil tudi vnetje poprsnice oz. plevritis. Užival ni nobene hrane in pil le malo vode po požirkih. Stanje se mu je  poslabšalo, zato je Karel poklical k sebi nadkaplana Hildibalda, da je opravil še zadnje obhajilo11 (mogoče je zaslediti tudi omembe maziljenja, vendar to ni bilo uvedeno do 12. stoletja12 ). Sedmi dan po  tem, ko je legel v posteljo, je 28. januarja leta 814  ob 9 uri zjutraj  umrl.13 Nekateri pisci so celo zapisali, da se je tik pred smrtjo v postelji vzravnal, zaprl oči in se poslovil z  besedami »v Tvoje roke izročam svojo dušo«, vendar je to malo verjetno.14  Njegov vnuk je leta 840 zapisal,da je ob smrti zapustil Evropo napolnjeno z dobroto.15

Nadaljevanje: 3. del

  1. Prevod je narejen po delu prevajalca: Epes Turner, Einhard: The Life of Charlemagne, poglavje: 30. []
  2. Wells, The Age of Charlemagne, str. 297; Cutts, Charlemagne, str. 339s.  []
  3. Mombert, History of Charles the Great, str. 479; Wells, The Age of Charlemagne, str. 298; James, History of Charlemagne, str. 394;  []
  4. Cutts, Charlemagne, str. 340; Wells, The Age of Charlemagne, ibid.; James, History of Charlemagne, ibid.  []
  5. Mombert, History of Charles the Great, str. 480; Cutts, Charlemagne, ibid. []
  6. Fitchenau, The Carolingian Empire, str. 186.  []
  7. Hodgkin, The Life of Charlemagne, str. 304; Cutts, Charlemagne, ibid.  []
  8. Delpierré de Bayac, Karel Veliki, str. 250; James, History of Charlemagne, str. 396; Summers, Life and Times of Charlemagne, str. 176.  []
  9. Cutts, Charlemagne, str. 341; Mombert, History of Charles the Great, str. 481; James, History of Charlemagne, ibid.  []
  10. Fitchenau, The Carolingian Empire, str. 186; Mombert, History of Charles the Great, ibid.  []
  11. Mombert, History of Charles the Great, str. 482; Delpierré de Bayac, ibid.; Summers, Life and Times of Charlemagne, ibid.; Wells, The Age of Charlemagne, str. 299.  []
  12. Mombert, History of Charles the Great, ibid.  []
  13. Mogoče je zaslediti tudi datum 5. februarja, kar pa je posledica napačne razlage tega, da je umrl 5. dan pred februarskimi kalendami. – gl. Cutts, Charlemagne, str. 341.  []
  14. Mombert, History of Charles the Great, ibid.; Summers, Life and Times of Charlemagne, ibid.; Schmidt, Charlemagne, str. 99; Delpierré de Bayac, Karel Veliki, str. 251; Wells, The Age of Charlemagne, ibid.  []
  15. »Charlemagne«, datum vpogleda 15. februar 2013, http://www.britannica.com/EBchecked/topic/106546/Charlemagne.  []

Kategorija: Faksimile, Moje besede Tagi: , , , , , , , , , , ,

Karel Veliki, Zadnja leta in smrt

Dodaj komentar Torek, 28. Januar 2014 Komax

Na današnji dan obeležujemo 1200. obletnico smrti Karla Velikega, prvega vladarja dinastije Karolingov. V ta namen objavljam svojo seminarsko nalogo, ki je bila izdelana prav s tem namenom v lanskem študijskem letu.

V tej seminarski nalogi so obravnavana tri poglavja iz Einhardovega dela »Vita Caroli Magni«, kjer je avtor opisoval življenje Karla Velikega. Gre za poglavja o Karlovi smrti, njegovem pogrebu in znamenjih, ki so naznanjala bližajočo se smrt. Na blogu bo seminarska objavljena v nekaj delih, razdeljena po poglavjih, ki se obravnavajo. Za vsakim prevodom poglavja1 sledi tudi obsežnejši komentar, podkrepljen s primeri iz literarnih del drugih avtorjev, ki so obravnavali Karla Velikega. Tu se pojavlja problem, ki se odraža v skoraj identičnih zapisih večine avtorjev, saj je virov o Karlu Velikemu izredno malo in se vsi nanašajo na par osnovnih življenjepisov. Poizkusil bom poleg Einhardovega dela zraven vključiti tudi dela drugih avtorjev in s tem predstaviti življenje Karla Velikega kot ga je ustvarilo zgodovinopisje do danes.

Pisar Karlovega življenjepisa Einhard. Vir: http://kunstnet.org/werk/45908-einhard

Današnji zapisek je uvodni del seminarske, kjer je na kratko predstavljeno kaj se je dogajalo v času pred tistim, ki ga obravnavajo omenjena poglavja.

Uvod

Preden se posvetimo izbranim poglavjem, si najprej oglejmo dogajanje v letih pred aachenskim zborom in Karlovo smrtjo, predvsem zato, ker so nekateri dogodki vplivali na dogajanje pred Karlovo smrtjo in na nekatere njegove odločitve.

Karla Velikega je že nekaj let po njegovem kronanju v Rimu začela obiskovati smrt in njegovo življenje je prešlo v fazo žalovanj. Leta 804 na 19. maja je umrl njegov priljubljeni pisar Alkvin,2 ki je bil del Karlovega življenja že od prihoda na njegov dvor leta 782.3 Sledilo je nekaj mirnih let, nato pa je smrt v roku dveh let iztrgala kar štiri družinske člane. Leta 810 je najprej umrla njegova sestra Gizela, nato julija t.l. hči Rotruda, ter čez mesec dni še sin Pipin.4 Konec naslednjega leta, 4. decembra 811, je umrl tudi najstarejši od njegovih treh sinov, Karel Mlajši.5  O natančnosti datumov smo lahko malo skeptični, saj je mogoče zaslediti tudi drugačne.6

S smrtjo dveh njegovih sinov so propadli načrti o delitvi cesarstva, ki ga je bil razdelil leta 806.7 Po tej razdelitvi naj bi Pipin prejel Italijo in del Nemčije podrejenimi kraljestvi, Ludvik Akvitanijo, Provanso in velik del Burgundije, ostalo pa  bi  pripadlo Karlu Mlajšemu.8  Zdaj je ostal le še Ludvik s svojim delom cesarstva. Hitro je poskrbel za Pipinov del cesarstva s tem, ko  je na čelo postavil svojega vnuka, Pipinovega sina, Bernarda.9

Karel Veliki. Vir: http://bit.ly/L72uc3

Istega leta kot je umrl Karl Mlajši je dal z oporoko razdeliti njegovo premično premoženje, kjer je zaradi svoje velike pobožnosti kar dve tretjini ali celo tri četrtine10  svojega premoženja prepustil Cerkvi, ostala tretjina pa je bila razdeljena med družino, služabnike, reveže in ponovno Cerkev.11 Tako naj bi njegovim naslednikom pripadla le dvanajstina bogastva.12

Čez dve leti je Karel, takrat star že preko 70 let, opravil še zadnje kar mu je preostalo pred smrtjo. V Akvitanijo je poslal sle, da k njemu v Aachen privedejo sina Ludvika.13

Nadaljevanje: 2. del

  1. Prevod je narejen po delu prevajalca: Epes Turner, Einhard: The Life of Charlemagne, poglavja: 30, 31, 32. []
  2. Dellpierrié de Bayac, Karel Veliki, str. 245. []
  3. »Alcuin«, zadnja sprememba 12. februar 2013, http://en.wikipedia.org/wiki/Alcuin. []
  4. Delpierrié de Bayac, Karel Veliki, ibid; James, History of Charlemagne, str. 392; Braunfels, Karl der Große, str. 117.   []
  5. Delpierrié de Bayac, Karel Veliki,  ibid; Hodgkin, The Life of Charlemagne, str. 300.  []
  6.  Npr.: Fitchenau, The Carolingian Empire, str. 179. []
  7. Ibid. []
  8. Hodgkin, The Life of Charlemagne, str. 299; Schmidt, Charlemagne, str. 95. []
  9.  James, History of Charlemagne, str. 393; Wells, The Age of Charlemagne, str. 296. []
  10. Flitchenau, The Carolingian Empire, str. 185.  []
  11. Delpierré de Bayac, Karel Veliki, str. 246; Wilson, Charlemagne: barbarian & emperor, str. 130; Hodgkin, The Life of Charlemagne, str. 303.  []
  12. Hodgkin, The Life of Charlemagne, ibid.  []
  13. James, History of Charlemagne, str. 393; Mombert, History of Charles the Great, str. 478.  []

Kategorija: Faksimile, Moje besede, Na določen dan Tagi: , , , , , , , , , , ,


Zgodovinski utrinki


Eksotična plesalka
O začetkih eksotičnega plesa so menenja deljena in obsegajo čas od Babilona pa do 20. stoletja. Prve pisno omembo najdemo v komediji Tomasa Otawaya iz leta 1681. Prav tako se pojavljajo omemebe eksotičnega plesa v različnih mitih. Že Sumerci omenjajo pohod boginje Inine v podzemlje (mit se povezuje z bibiljiskim plesom 7 tančic), pri Grkih je v 6.stol. pr.n.št. prišel v veljavo Solonov zakon, ki prepoveduje ples z odstranjevanjem oblek pred moškim občinstvom. V starem Rimu je eksotični ples del praznovanja Floralije. V Bizantinskem cesarstvu naj bi žena cesarja Justinijana 1. začela v življenju kot eksotična plesalka. Večji pojav eksotičnega plesa pa se začne konec 19. stoletja.

Koledarnik

Maj 2018
P T S Č P S N
« Jan    
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031