Mutatis mutandis

Dodaj komentar Ponedeljek, 18. Februar 2013 Komax

Neverjetno kako se čas spreminja. Enkrat na slabše, drugič na bolje, vendar ko potegnem črto lahko rečem, da sem na pozitivni strani nevtralnega. Je res čas tisti ali se mogoče le jaz spreminjam? Tu bi se lahko malce filozofsko razpisal, ampak bi potem zaradi tega zašel iz zamišljene teme.

Že nekaj dni razmišljam o tem, ali bi dokončal začeto zgodbo, ali pa bi se posvetil trenutnim idejam. Sicer sta obe možnosti enako vabljivi, a nerad puščam stvari nedokončane. Za trenutne ideje in razmišljanja, ki jih je zadnje čase res veliko, bo še dovolj priložnosti.

Nikoli si nisem mislil, da bo treba toliko stvari spremeniti v vsakdanjem življenju. Vendar če si nekaj močno želiš, boš to naredil. Novo zastavljeni cilj je izgledal lahko osvojljiv, kot da bo potrebnih le nekaj mesecev in že bom dosegel željeno. A kaj sploh je tisto željeno, kar je spremenilo moje življenje?

Že od nekdaj sem imel željo, da bi iz sebe naredil nekaj estetskega. Verjento imam to v genih, saj so se kar nekateri v širšem krogu družine posvečali bodibildingu ali dvigovanju uteži, nekateri že takrat, ko se še vedelo ni za ta šport (bi se lahko debatiralo, kaj sploh je šport). Mene je bolj privlačilo oblikovanje, kot pa dvigovanje. Nikoli nisem imel prevelike tendence k temu, da bi dvigoval težka bremena.

Tako se je nedolžna debata za šankom spremenila v resničnost in sem začel. Včasih sem bil mišljenja, da je  dovolj le več gibanja. A ko sem enkrat začel z raziskovanjem, branjem in odkrivanjem do tedaj neznanega področja, sem videl, da bo potrebno več kot le sprememba telovadbe. Treba je pametno jesti in pametno trenirati. En od pro-jev bodibildinga je rekel, da v tem športu ni nobenega razmerja med hrano in treningom, kot se ponavadi oznanja. Vedno moraš dati od sebe 100%, 100% pri hrani in 100% pri treningu. Nebi se mogel bolj strinjati s tem. S časom sem spoznal, da je ta izjava več kot na mestu.

Kot vsak začetnik, sem bil tudi sam prepričan, da mi sploh ne bo potrebno veliko spremeniti. Ko pa sem enkrat začel brati, je hitro postalo jasno, da veliki cilji zahtevajo velike spremembe. In se je začelo. Najprej par tednov branja o prehrani, treningih, kombiniranju, o začetnikih v fitnes svetu. Čim več informacij. Nato so sledile prve spremembe v hrani, prvi treningi. Mogoče sem bil eden redkih, ki mu je to uspelo, vendar sem kmalu svojo hrano obrnil na glavo. Nič več dobrot, le meso, zelenjava, kosmiči in vsake par tednov en obrok za dušo, tak poln svinjarije. Počasi se je spreminjalo. Hrana je postala okusnejša, treningi vedno le boljši, oblika telesa se je spremenila in ob vsem napredku je bilo motivacije vedno le več. Stvari so začele iti na bolje in bolje.

A življenje se vseeno kruto igra z nami. Po izgubi zelo dobrega prijatelja sem bil postavljen na veliko preizkušnjo. Začel sem dvomiti vase, v moje cilje. Edino gonilo naprej je bilo to, da je bil ravno ta prijatelj zaslužen za to, da sem naredil korake v bodibilding. Prav z mislijo nanj se vsak dan opomnim in sledim svoji poti, čeprav je življenje brez njega drugačno. Z mislimi na preteklost, stopam v prihodnost. Minilo je leto, kmalu bosta dve in še vedno vztrajam. Vse je postalo rutina, del novega življenja, brez katerega ne gre. Če sem prej vsak dan zapravil dve uri s flašo piva v roki za šankom, zapravim zdaj 2 uri z “železjem” v fitnesu. Čas ni več ovira. Vedno se najde, oziroma vedno si ga razdelim tako, da lahko vse naredim. Hrana, ki bi jo pre raje vrgel skozi okno, je zdaj ena najbolj okusnih. Stvari, ki sem jih prej jedel, so tako redke kot zebre na Greenlandiji, a včasih jih ladja še pripelje mimo. Veliko bolj sem se začel posvečati zdravju, zdravi prehrani, posledično tudi “life extension-u”. Nikoli si nisem mislil, da bom bral stokovne stvari iz področja medicine, ampak jih, celo z veseljem. Z vsako študijo, člankom, se naučim kaj novega, kar potem vpeljem v vsakdan. Veliko ekserimentiram, tako pri hrani kot pri treningih, povsod. Učim se. Iščem tisto, kar bi najbolj ustrezalo meni. In enkrat bom to našel.

Le še par besed, da ta roman končno zaključim. Spremenil sem se, zase v dobri smeri, za druge mogoče ne, vendar vsak ima o tem svoje mnenje, kateremu ne oporekam. Lahko da sem vedno izstopal, le da tega nisem opazil. Vsak vodi svoje življenje in njegova odločitev je kako. Lahko gleda na življenje v pozitivni luči in videl bo pozitivno, lahko pa v negativni in tega življenje bo žalostno. Nikoli ne obupati nad seboj. Včasih je treba spremeniti kar mora biti spremenjeno (“Mutatis mutandis!”).


Kategorija: Moje besede, Razmišljanje Tagi: , , , , ,

Res je, preveč razmišljam

2 komentarjev Četrtek, 7. Februar 2013 Komax

Beži ta neustavljivi čas. Skoraj neverjetno je, da sem nazadnje objavljal konec septembra, in se od takrat naprej zavil v nekakšno jesensko-zimsko hibernacijo iz katere se ne znam zbuditi ali pa se mogoče nočem. Veliko razmišljam, mogoče še preveč, daleč preveč.

Toliko dobrih idej in razmišljanj mi gre vsak dan po glavi. Namesto da bi jih takole zapisal, jih raje zadržim pri sebi in pozabim nanje, velikokrat v mišljenju, da jih bom mogoče bolje obdelal in zapisal, na koncu pa pozabim nanje. Bi se lahko že naučil tega. Še star rismki zakon pravi, da česar ni v spisih, tega ni na svetu(“Qoud non est in actis, non est in mundo.”). Rek s katerim se bolj nebi mogel strinjati in vprašanje kaj bi se že zapisalo, če bi ga prej upošteval. Vendar kar je mimo, je mimo. Zgodovino moramo upoštevati in se iz nje učiti za boljšo prihodnost.

Pred leti si nebi upal reči, da bom kdaj tukaj, kjer sem zdaj. Nisem si mislil, da bo tistih nekaj tednov, ki sem jih preživel v slovenski vojski, iz katere sem odšel s poškodovanim kolenom in propadlimi sanjami o tem, da bom nekoč človek, ki služi svoji domovini, tako vplivalo name, da sem zaradi tega obrnil lasten svet na glavo. Ampak, ko zdaj gledam nazaj v preteklost, vidim, da je vse to bilo vredno. Nova pot po kateri sem stopal je počasi postala moje novo življenje, moj “alter ego”.

Že od nekdaj sem bil ljubitelj zgodovine, nisem pa mislil, da bom poleg tega vzljubil “mit” bodibildinga. Želja o estetski obliki telesa je verjetno v vsakem od nas, le nekateri pa si upajo stopiti na pot, ki pelje do tega. Pred dvema letoma sem, po debati za šankom z zdaj žal že pokojnim prijateljem, sklenil narediti prve korake na tej poti in mislil, da bom po nekaj mesecih že izklesal tisto obliko, o kateri sem sanjaril. Le njemu, ki ga ni več, se moram zahvaliti, da sem našel to in da še vedno vztrajam na tej poti, po kateri bom hodil, upam da, večino svojega življenja. Tu se bolj nebi mogel strinjati z besedami, ki jih je v svoji knjigi zapisal Nejc Zaplotnik: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.”

Dve leti nazaj, sem bil prepričanja, da bo to hitra, kratka pot. Ampak postala je pot življenja, ki sem jo povezal s potjo zgodovine in ju skupaj združil v novo, v pot zgodovinarja in bodibilderja. Ko sem še istega leta vložil prošnjo za vpis na Filozofsko fakulteto na študij zgodovine in bil sprejet, se mi je odprala nova priložnost za izpopolnjenje tistega kar me je vedno zanimalo. Tako sem poleg telesa začel oblikovati še um, nov um, ki čisto drugače gleda na svet kot prejšnji in ga izpopolnjuje. In to zdaj na polno izkoriščam.

Vendar pa so prišla tudi mračna obdobja, ko sem že mislil vse skupaj zavreči, ko sem se spraševal čemu je tega treba, zakaj bi to delal, ipd. Izgleda pa, da stara pamet ni premagala nove in sem ostal vedno pozitiven, poizkušal tudi v najslabših časih odkriti vsaj malo pozitivnega, ki bi me peljalo naprej. Ali me je res na koncu le to stremenje k pozitivnemu pripeljalo na to mesto, kjer sem sedaj, ne vem, vendar pa verjamem, da me je. Verjamem pa tudi, da ima vsak, če le ostane v dobri veri sam s sabo in poizkuša tudi v slabem iskati dobro, možnost spremembe svojega življenja na bolje in stopiti na pot o kateri mogoče le sanjari. Kot že star pragovor pravi, je vsak svoje sreče kovač(“Quisque est fortunae suae faber.”).

Spet sem zašel v filozofijo. Včasih ne morem iz primeža razmišljanja in lahko bi uporabil Sokratove besede in rekel, da ob vsem razmišljanju “vem le to, da nič ne vem”. Naj ostane nadaljno razpredanje o mojem novem življenju tema novega zapisa.


Kategorija: Moje besede, Razmišljanje Tagi: , , , , ,


Zgodovinski utrinki


Eksotična plesalka
O začetkih eksotičnega plesa so menenja deljena in obsegajo čas od Babilona pa do 20. stoletja. Prve pisno omembo najdemo v komediji Tomasa Otawaya iz leta 1681. Prav tako se pojavljajo omemebe eksotičnega plesa v različnih mitih. Že Sumerci omenjajo pohod boginje Inine v podzemlje (mit se povezuje z bibiljiskim plesom 7 tančic), pri Grkih je v 6.stol. pr.n.št. prišel v veljavo Solonov zakon, ki prepoveduje ples z odstranjevanjem oblek pred moškim občinstvom. V starem Rimu je eksotični ples del praznovanja Floralije. V Bizantinskem cesarstvu naj bi žena cesarja Justinijana 1. začela v življenju kot eksotična plesalka. Večji pojav eksotičnega plesa pa se začne konec 19. stoletja.

Koledarnik

November 2018
P T S Č P S N
« Jan    
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930