Objave v kategoriji 'Razmišljanje'

Virtualna sveča

1 komentar Ponedeljek, 11. November 2013 Komax

Zadnjič mi je v virtualni nabiralnik priletelo pismo. Njegov namen je spomniti na žrtve prve svetovne vojne in obenem pozvati na počastitev tega spomina s prižigom sveče na današnji dan ob 11. uri.1 Meni je sicer možnost, da bi to udejanjil na domačem vojaškem pokopališču, onemogočena, zato v ta namen prižigam virtualno svečo in dodajam kakšno misel. Misel ob dnevu, ko so se po Evropi ponovno prižgale luči, luči upanja.

V spomin. (foto: avtor)

Kot omenjeno so 11. novembra 1918 ob 11:00 podpisali premirje, ki je uradno prineslo konec vojne, čeprav bi lahko rekli, da je sama Avstro-Ogrska že par dni prej bila na kosih, vojska pa je le mirno čakala na zadnje izdihljaje, ki bi jo rešili obveze. Tisoči, ki se vračajo domov v svojo skromnost, tisoči, ki se vračajo v neznano, v porušene domove, v izginule domove, vendar so to tisti tisoči, ki se vsaj vračajo. Koliko je tistih, ki so ostali za namišljenimi črtami spopadov, v svojih luknjah. Ti junaki so ostali za večno v svoji službi, čeprav proti volji.

Vsako leto se tam zgoraj, kakšen meter bližje soncu, pri velikem Krnskem jezeru pripravi proslava v spomin na žrtve prve svetovne vojne. Letošnje leto je vreme poskrbelo, da je bila 16. prireditev odpovedana. Čeprav so bili nameni vseh nas, da bi mogoče stvar vseeno izpeljali, so bile razmere neizprosne. Ko sem se v petek zvečer ob 8. uri odpravil po dobro poznani poti navzgor, so dežne kaplje že močno padale. Nič ni kazalo, da bi bila njihova intenzivnost kaj manjša, kvečjemu, višje sem šel, bolj je padalo. Popolna tema, spolzko kamenje, potke, ki so takrat zbujale vse kaj drugega kot prijaznost do pohodnika, ki jo kažejo ob lepih dnevih, so poskrbeli, da je bila pot vse prej kot dolgočasna. Še več. Ko sem enkrat izgubil stik z ostalim svetom in so me na poti, namesto prijetnega kramljanja in filozofiranja, spremljali le šum dežja, ropot kamenja, šibek soj naglavne svetilke, so misli odpotovale, tja v čase pred skoraj 100 leti. In to ne le enkrat. Tudi naslednjega dne, ko sem se vračal in je bilo vreme še slabše, kot prejšnji dan, so poleg občasnih neviht s strelami, divjale tudi miselne nevihte.

Zgodovinarji pravimo, da lahko dobro premleva zgodovinske dogodke tisti, ki se je sposoben vživeti v čas, ki ga obravnava. Vendar pa se tu tudi zavedam, da se je nemogoče popolnoma vživeti v stvari, ki so le projekcije drugih ljudi, skozi besede spominov, ki vplivajo na moje predstave. Konec koncev si ustvarimo sliko, ki se nam zdi najbolj logična, prežeto s pravo mero kritike in vtisov, a mogoče še vedno daleč od tistega, kar bi doživeli v resnici. Tu pa bi lahko rekel, da je končna slika vedno daleč od lepega, ne glede na to, da so mogoče vmes tudi lepi trenutki. Ko je vsa ta množica enkrat na tehtnici, je samoumevno katera stran prevaga.

Ne rad bi zataval z začrtane poti, kot sem skoraj v petek zvečer, zato se vračam nazaj v miselno izkušnjo petkovega vzpona in sobotnega spusta. Koraki si počasi sledijo, en za drugim. Misli odtavajo tja v leto 1916, ko so se vojaki ravno dobro ustalili v teh krajih. Dež počasi premoči obleko, zdaj je vse eno, od kože do neba. Mrzel občutek preko ramen, a nobenega mraza. Verjetno sem si še preveč oblekel, le kje so pa tedaj imeli toliko oblek? Ti premraženci, ki so v nočeh, noč na noč, na svojih hrbtih prenesli tone in tone streliva, opreme, hrane, idr. Le kdo je takrat imel tako udobno opasan nahrbtnik? Spomnim se, kako nič kaj prijetno ni leseno ogrodje male krošnje, ki s svojimi tankimi pasovi zarezuje v ramena, sploh kadar je oprtanih dobrih 30 kg. Da, te fante in može je žulilo vsak dan in takih dni ni bilo malo v vseh letih vojne. Ko smo se nekoč tako pogovarjali, je prišlo na dan tudi to, da so za vsakega vojaka v jarku, v zaledju delali štirje drugi vojaki.2 Sliši se nič kaj prijetno, če se sploh lahko kaj prijetno sliši.

Grem naprej in naprej. Ovinek za ovinkom sem bližje, mimo žičnice, še zadnje korake proti koči, katere luči se vidijo skozi veje smrek. Premočen, a vesel, da je pot za menoj. Šilce domačega, pločevinka zelenega in spat. Obleke se sušijo, postelja je suha, topla. Oh da… Le kdo je tistega daljnega leta 1916 tako lepo spal. Navaden smrtnik ne, le nekaj častnikov, ki so uživali v svojih barakah in so jim njihovi “purši” vsak dan zakurili in posušili obleke, prinašali hrano, novice, ipd. Da, ti so skoraj uživali, ko bi se v vojnih razmerah uživati dalo. Kje pa so tisoči vojakov, ki so ležali sredi premočenih jarkov na straži, bedeli v zatohlih kavernah in poizkušali zatisniti vsaj eno oko za kratek čas. Kdo nebi mislil na domače, na žene, matere, otroke, na njih usodo, kje so, so zdravi, lačni,… Tako bi razmišljal jaz, tako so delno razmišljali oni.3

Del barakarskega naselja v pobočjih za Depjem. (foto: Bildarchiv Austria)

Jutro je prineslo slabe napovedi. Celo noč so divjali nalivi in grmenje je še stopnjevalo slabe občutke. Ob 7. uri zjutraj so strele močno udarjale, tu in tam v bližini. Odločitev je padla, da je nesmiselno v takšnem vremenu sploh začeti s pripravami, ne glede na vse predpriprave. Župan je dal “žegn” in prireditev je dokončno odpovedana. Odločitev je sicer prinesla nekaj negodovanja med prisotnimi, a kaj bi drugega. Bi zaradi vse naročene hrane, zdaj izpostavljali nekaj deset ljudi nevarnosti, da jih med potjo “požegna” sam hudič? Seveda ne, vsaj tisti, ki jim je več za človeški dobrobit, kot pa za nekaj sto evrov, ki so splavali po vodi, dobesedno. Konec koncev je treba tudi malce racionalno gledati na zadevo, ker vsako leto pa le ne bo sončno in toplo.

No, probleme na stran. Kočarska ekipa se je odločila ostati do nedelje na mestu, jaz pa sem raje krenil v dolino. “Prezidente” jo je veselo mahal pred mano s svojim malim dežnikom na glavi, jaz pa počasi zadaj s previdnimi koraki, ogrnjen z JNA palerino kot Titov kip. Tokrat je voda lila z vseh strani, celi potoki preko poti ali kar po njej. Nič kaj prijetno, hlače so se začele lepiti na noge od vse mokrote že po nekaj minutah hoje. Ni jim bilo lepo si mislim. Njihove preguljene obleke, stokrat zakrpane, mogoče celo iz kopriv. Bi lahko rekel, da si bil premočen, še preden se je dež začel. Tako so se ti odpravljali dan za dnem, skupina za skupino, v dolino po nove zaloge. Brez besed, z malo nerganja, vdani usodi. Leta so jih naučila, da zaradi slabe volje ne bo nič drugače, ukazi so ukazi.

Napredujem proti dolini. Iz oblakov se vsipa kot ob sodnem dnevu, pravijo. Mali hudourniki so vedno le večji in tam za enim ovinkom je poti konec. Preko in po poti teče kar cela reka. Nič ne bo, kdo bi hotel preizkušati svojo srečo. Treba je bilo nazaj, le nekaj metrov, do odcepa stare mulatjere – tiste, ki so jo omenjeni gradili. Vse gre tekoče naprej, jaz, voda in namišljena vojska. Zadnji ovinki, že se vidi stara stražnica v koncu. A pojavi se še zadnja ovira, ravno pred koncem, kjer je najmanj prostora za obhod, ravno tam. Preko poti teče velik hudournik, v slapu preko stene in naprej v dolino. Čez bo treba. Čevlji, ki so tedaj še bili suhi znotraj, so postali zbirališče za vodo v trenutku, ko sem začel s prečenjem. Šlo je, voda še ni imela dovolj moči, da bi spodnašala. V trenutku sem pri avtu in že brzim proti domu.

Seveda pa ne pozabim, na vse premražene in premočene, ki tako stopali vsak dan. S čevlji polnimi vode, ki se nimajo časa posušiti ob vsem slabem vremenu. Da, še enkrat pomislim na to, da potem niso odšli domov kakor jaz, da so si morali oprtati svoj dnevni tovor in se vrniti nazaj navzgor. So tam kaj pojedli? Mogoče so, mogoče niso. Mogoče so se spet vrnili, mogoče so šli v borna zavetja. Kdo bi vedel. Prenekateri se čez dve leti niso več vrnili, drugi so zlomljeni prišli nazaj domov. Končno, čeprav travmatično.

Grob na Lemežu. (foto: Bildarchiv Austria)

In vseh teh se je treba spomniti. Ne samo danes, ampak vsakič, ko hodimo po ostankih te in drugih vojn. Na te naj se spomnimo, ki so le pozabljeni delčki v mozaiku prve svetovne vojne. V spomin in opomin.4

  1. Tu se posipam s pepelom, ker to delam z 12-urnim zamikom, vseeno pa menim, da je bolj važen namen, kot časovni okvirji. []
  2. Sicer te trditve ne morem ne potrditi ne ovreči, saj doslej še nisem prišel do takšnih podatkov iz prebranega. []
  3. Vsaj tako je mogoče razbrati iz dnevnikov, spominov, pisem. []
  4. Čeprav se iz tega in drugih opominov še nismo sposobni učiti. []

Kategorija: Moje besede, Na določen dan, Razmišljanje Tagi: , , , , , ,

“De reprehensione”, kam s kritiko

Dodaj komentar Sreda, 20. Februar 2013 Komax

Ne dolgo nazaj sem bral “nekaj o nečem na nekem” forumu. Recimo, da sta bila glavna akterja Ferdo in Franc. Ferdo je na tem forumu pisal v stilu “vseznalca”, ki je vedno imel odgovor na vsako vprašanje, čeprav je bilo mogoče razbrati, da je njegovo poznavanje bolj površno, lahko bi rekel, da je bilo včasih daleč od resnice. Ampak Ferdo se ni sekiral. Čez čas je Franc na malce jezen način napisal, da vse pa le ni res in naj si stvari malce pogleda, preden o njih piše in da ni potrebe, da ima odgovor na vse. Nakar je Ferdo, potem ko je prejel nekaj pohval s strani drugih, lepo “spregledal” kritiko in v odgovor na eno od pohval zapisal, da so njemu pozitivne kritike ena od gonilnih sil pri tem kar dela. Franceta je prezrl, namensko.

Kaj sem hotel povedati? Velikokrat opažam, da veliko posameznikov krepi svoje znanje, izkušnje, ipd. le na podlagi pozitivnih kritik. Takoj ko kdo izusti kaj v negativnem tonu, pride do ignoriranja, kontra negativizma, jeze, zapiranja, ipd. Soočenje muka, nedosegljivo.

Še prej bi bilo pametno vsaj malce opredeliti negativno kritiko, da bo jasno o kakšni negativnosti razmišljam. Zame poleg pozitivnih, obstajajo tudi negativne. Recimo, da jih razdelimo na dve skupini, destruktivne in konstruktivne negativne kritike. Destruktivnih se tu nebi dotikali, ker so izražene z namenom da prizadanejo. Hočem se posvetiti konstruktivnim negativnim kritikam, iz katerih je mogoče potegniti nekaj pozitivnega. Mogoče se zdi, da take ne obstajajo, a jaz bi si upal trditi drugače.

S kritikami se stalno srečujemo in pozitivne so tiste, ki nam višajo samozavest, nas pogumno vodijo naprej proti našim ciljem oz. po naši življenjski poti. Negativne pa v nas naredijo ravno obratno, manj jih slišimo, raje jih imamo. Večina jih ignorira, kar pa je po mojem mnenju ravno nasprotno od tega, kar moramo narediti z njimi. Vsako tako kritiko si je pametno zapomniti, jo predelati v mislih in izključiti iz nje negativnost. Treba je poizkusiti najti namen takšne kritike, ker mogoče opozarja na nekaj kar res delamo narobe, čeprav sami v dobri veri mislimo, da je prav. Sam vidim, da najlažje razmislim o takšnih stvareh na krajšem ali daljšem sprehodu. Takrat možgani enostavno delajo na polno, razglabljajo, analizirajo, premlevajo, itd. Tako poizkušam rešiti negativnost in si iz nje pridobiti kar največ uporabnega, tisto kar lahko nato izboljšam.

Verjamem, da je takšne reči težko procesirati, saj nas enostavno spravijo v nelagodje in jih je še najležje ignorirati, vendar pa se je treba s tem spoprijeti. Lastna osebnost se mora graditi tako na pozitivnih kot negativnih izkušnjah, saj se ob upoštevanju le pozitivnega pogled na lastno delo otopi, kriticizem počasi izgine in na koncu skačemo po oblakih, ki se lahko na najbolj krut način razblinijo. In padeš.

Iz sveta zgodovine obstaja dober rek, da tisti, ki se ne uči iz zgodovine, je nagnjen k temu, da jo bo ponovil. Torej, če bi prenesel ta rek v to temo, bi izpadlo nekako tako, da kdor se ne uči iz lastnih slabosti, jih ne bo odpravil. Vsi si kdaj zatiskamo oči, a včasih jih je potrebno odpreti, čeprav se močno blešči. Mogoče pa je na koncu vse odvisno od vsakega posameznika in da sem le jaz takšne vrste oseba, ki si lahko na tak način interpretira kritike, mogoče živim v oblakih. Mogoče kritike drugače dojemam.


Kategorija: Moje besede, Razmišljanje Tagi: , , ,

Mutatis mutandis

Dodaj komentar Ponedeljek, 18. Februar 2013 Komax

Neverjetno kako se čas spreminja. Enkrat na slabše, drugič na bolje, vendar ko potegnem črto lahko rečem, da sem na pozitivni strani nevtralnega. Je res čas tisti ali se mogoče le jaz spreminjam? Tu bi se lahko malce filozofsko razpisal, ampak bi potem zaradi tega zašel iz zamišljene teme.

Že nekaj dni razmišljam o tem, ali bi dokončal začeto zgodbo, ali pa bi se posvetil trenutnim idejam. Sicer sta obe možnosti enako vabljivi, a nerad puščam stvari nedokončane. Za trenutne ideje in razmišljanja, ki jih je zadnje čase res veliko, bo še dovolj priložnosti.

Nikoli si nisem mislil, da bo treba toliko stvari spremeniti v vsakdanjem življenju. Vendar če si nekaj močno želiš, boš to naredil. Novo zastavljeni cilj je izgledal lahko osvojljiv, kot da bo potrebnih le nekaj mesecev in že bom dosegel željeno. A kaj sploh je tisto željeno, kar je spremenilo moje življenje?

Že od nekdaj sem imel željo, da bi iz sebe naredil nekaj estetskega. Verjento imam to v genih, saj so se kar nekateri v širšem krogu družine posvečali bodibildingu ali dvigovanju uteži, nekateri že takrat, ko se še vedelo ni za ta šport (bi se lahko debatiralo, kaj sploh je šport). Mene je bolj privlačilo oblikovanje, kot pa dvigovanje. Nikoli nisem imel prevelike tendence k temu, da bi dvigoval težka bremena.

Tako se je nedolžna debata za šankom spremenila v resničnost in sem začel. Včasih sem bil mišljenja, da je  dovolj le več gibanja. A ko sem enkrat začel z raziskovanjem, branjem in odkrivanjem do tedaj neznanega področja, sem videl, da bo potrebno več kot le sprememba telovadbe. Treba je pametno jesti in pametno trenirati. En od pro-jev bodibildinga je rekel, da v tem športu ni nobenega razmerja med hrano in treningom, kot se ponavadi oznanja. Vedno moraš dati od sebe 100%, 100% pri hrani in 100% pri treningu. Nebi se mogel bolj strinjati s tem. S časom sem spoznal, da je ta izjava več kot na mestu.

Kot vsak začetnik, sem bil tudi sam prepričan, da mi sploh ne bo potrebno veliko spremeniti. Ko pa sem enkrat začel brati, je hitro postalo jasno, da veliki cilji zahtevajo velike spremembe. In se je začelo. Najprej par tednov branja o prehrani, treningih, kombiniranju, o začetnikih v fitnes svetu. Čim več informacij. Nato so sledile prve spremembe v hrani, prvi treningi. Mogoče sem bil eden redkih, ki mu je to uspelo, vendar sem kmalu svojo hrano obrnil na glavo. Nič več dobrot, le meso, zelenjava, kosmiči in vsake par tednov en obrok za dušo, tak poln svinjarije. Počasi se je spreminjalo. Hrana je postala okusnejša, treningi vedno le boljši, oblika telesa se je spremenila in ob vsem napredku je bilo motivacije vedno le več. Stvari so začele iti na bolje in bolje.

A življenje se vseeno kruto igra z nami. Po izgubi zelo dobrega prijatelja sem bil postavljen na veliko preizkušnjo. Začel sem dvomiti vase, v moje cilje. Edino gonilo naprej je bilo to, da je bil ravno ta prijatelj zaslužen za to, da sem naredil korake v bodibilding. Prav z mislijo nanj se vsak dan opomnim in sledim svoji poti, čeprav je življenje brez njega drugačno. Z mislimi na preteklost, stopam v prihodnost. Minilo je leto, kmalu bosta dve in še vedno vztrajam. Vse je postalo rutina, del novega življenja, brez katerega ne gre. Če sem prej vsak dan zapravil dve uri s flašo piva v roki za šankom, zapravim zdaj 2 uri z “železjem” v fitnesu. Čas ni več ovira. Vedno se najde, oziroma vedno si ga razdelim tako, da lahko vse naredim. Hrana, ki bi jo pre raje vrgel skozi okno, je zdaj ena najbolj okusnih. Stvari, ki sem jih prej jedel, so tako redke kot zebre na Greenlandiji, a včasih jih ladja še pripelje mimo. Veliko bolj sem se začel posvečati zdravju, zdravi prehrani, posledično tudi “life extension-u”. Nikoli si nisem mislil, da bom bral stokovne stvari iz področja medicine, ampak jih, celo z veseljem. Z vsako študijo, člankom, se naučim kaj novega, kar potem vpeljem v vsakdan. Veliko ekserimentiram, tako pri hrani kot pri treningih, povsod. Učim se. Iščem tisto, kar bi najbolj ustrezalo meni. In enkrat bom to našel.

Le še par besed, da ta roman končno zaključim. Spremenil sem se, zase v dobri smeri, za druge mogoče ne, vendar vsak ima o tem svoje mnenje, kateremu ne oporekam. Lahko da sem vedno izstopal, le da tega nisem opazil. Vsak vodi svoje življenje in njegova odločitev je kako. Lahko gleda na življenje v pozitivni luči in videl bo pozitivno, lahko pa v negativni in tega življenje bo žalostno. Nikoli ne obupati nad seboj. Včasih je treba spremeniti kar mora biti spremenjeno (“Mutatis mutandis!”).


Kategorija: Moje besede, Razmišljanje Tagi: , , , , ,

Res je, preveč razmišljam

2 komentarjev Četrtek, 7. Februar 2013 Komax

Beži ta neustavljivi čas. Skoraj neverjetno je, da sem nazadnje objavljal konec septembra, in se od takrat naprej zavil v nekakšno jesensko-zimsko hibernacijo iz katere se ne znam zbuditi ali pa se mogoče nočem. Veliko razmišljam, mogoče še preveč, daleč preveč.

Toliko dobrih idej in razmišljanj mi gre vsak dan po glavi. Namesto da bi jih takole zapisal, jih raje zadržim pri sebi in pozabim nanje, velikokrat v mišljenju, da jih bom mogoče bolje obdelal in zapisal, na koncu pa pozabim nanje. Bi se lahko že naučil tega. Še star rismki zakon pravi, da česar ni v spisih, tega ni na svetu(“Qoud non est in actis, non est in mundo.”). Rek s katerim se bolj nebi mogel strinjati in vprašanje kaj bi se že zapisalo, če bi ga prej upošteval. Vendar kar je mimo, je mimo. Zgodovino moramo upoštevati in se iz nje učiti za boljšo prihodnost.

Pred leti si nebi upal reči, da bom kdaj tukaj, kjer sem zdaj. Nisem si mislil, da bo tistih nekaj tednov, ki sem jih preživel v slovenski vojski, iz katere sem odšel s poškodovanim kolenom in propadlimi sanjami o tem, da bom nekoč človek, ki služi svoji domovini, tako vplivalo name, da sem zaradi tega obrnil lasten svet na glavo. Ampak, ko zdaj gledam nazaj v preteklost, vidim, da je vse to bilo vredno. Nova pot po kateri sem stopal je počasi postala moje novo življenje, moj “alter ego”.

Že od nekdaj sem bil ljubitelj zgodovine, nisem pa mislil, da bom poleg tega vzljubil “mit” bodibildinga. Želja o estetski obliki telesa je verjetno v vsakem od nas, le nekateri pa si upajo stopiti na pot, ki pelje do tega. Pred dvema letoma sem, po debati za šankom z zdaj žal že pokojnim prijateljem, sklenil narediti prve korake na tej poti in mislil, da bom po nekaj mesecih že izklesal tisto obliko, o kateri sem sanjaril. Le njemu, ki ga ni več, se moram zahvaliti, da sem našel to in da še vedno vztrajam na tej poti, po kateri bom hodil, upam da, večino svojega življenja. Tu se bolj nebi mogel strinjati z besedami, ki jih je v svoji knjigi zapisal Nejc Zaplotnik: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.”

Dve leti nazaj, sem bil prepričanja, da bo to hitra, kratka pot. Ampak postala je pot življenja, ki sem jo povezal s potjo zgodovine in ju skupaj združil v novo, v pot zgodovinarja in bodibilderja. Ko sem še istega leta vložil prošnjo za vpis na Filozofsko fakulteto na študij zgodovine in bil sprejet, se mi je odprala nova priložnost za izpopolnjenje tistega kar me je vedno zanimalo. Tako sem poleg telesa začel oblikovati še um, nov um, ki čisto drugače gleda na svet kot prejšnji in ga izpopolnjuje. In to zdaj na polno izkoriščam.

Vendar pa so prišla tudi mračna obdobja, ko sem že mislil vse skupaj zavreči, ko sem se spraševal čemu je tega treba, zakaj bi to delal, ipd. Izgleda pa, da stara pamet ni premagala nove in sem ostal vedno pozitiven, poizkušal tudi v najslabših časih odkriti vsaj malo pozitivnega, ki bi me peljalo naprej. Ali me je res na koncu le to stremenje k pozitivnemu pripeljalo na to mesto, kjer sem sedaj, ne vem, vendar pa verjamem, da me je. Verjamem pa tudi, da ima vsak, če le ostane v dobri veri sam s sabo in poizkuša tudi v slabem iskati dobro, možnost spremembe svojega življenja na bolje in stopiti na pot o kateri mogoče le sanjari. Kot že star pragovor pravi, je vsak svoje sreče kovač(“Quisque est fortunae suae faber.”).

Spet sem zašel v filozofijo. Včasih ne morem iz primeža razmišljanja in lahko bi uporabil Sokratove besede in rekel, da ob vsem razmišljanju “vem le to, da nič ne vem”. Naj ostane nadaljno razpredanje o mojem novem življenju tema novega zapisa.


Kategorija: Moje besede, Razmišljanje Tagi: , , , , ,

Trušč in bes

Dodaj komentar Sobota, 4. Februar 2012 Komax

Naslov dokumentarnega filma o prvi svetovni vojni pove veliko. Gre za francosko belgijski film, z originalnim naslovom “14 – 18 Le bruit et la fureur”, ki so ga v zadnjem tednu predvajali dva krat na nacionalni televiziji(prvič 29.1. in ponovitev 3.2.).

Na žalost sem prvo predvajanje zamudil, prav tako pa tudi polovico včerajšnje ponovitve. Ujel sem le drugo polovico filma, čas od leta 1916 pa do konca vojne leta 1918.  Na žalost pa se na svetovnem spletu pojavlja le originalna verzija, ki pa je v francoskem jeziku in zato meni nerazumljiva.

http://video.google.com/videoplay?docid=-4632492013147531184 Le bruit et la fureur(2008)

Iz včeraj videnega pa lahko napišem nekaj besed. Presenetila me je predvsem dolžina filma, dobro uro in štirideset minut sedenja pred TV ekranom nam vzame ogled. Gre za dokumentarec, ki je pripovedovan v prvi osebi. Gre za zgodbo pripovedovalca in njegovega prijatelja Leona, ki preživlja vojno na bojišču od vsega začetka pa do konca. Pripovedovalec je zgodbo pisal po vojni, saj se v zgodbi pojavijo omemebe dogodkov po vojni, ter sam pogled pripovedovalca na pretekle dogodke v vojni je drugačen kot bi bil, če bi  zapisoval sočasno z dogodki in ne pozneje.

Takšno pripovedovanje najdemo tudi v veliko dnevnikih, ki so jih avtorji pisali po koncu vojne. Velikokrat se v takih dnevnikih pojavlja vprašanje prihodnosti, kjer se avtor sprašuje o namenu vsega bojevanja, ki je na koncu prinesel poraz. V dnevnikih iz časa vojne takih vprašanj ni, so le vprašanja o preživetju.

Odrešitev?

Posnetki v dokumentarcu so v večini iz časa prve svetovne vojne. Gre za posnetke vseh vojska, od francoske, nemške, angleške, avstro-ogrske pa vse do ameriške. Zelo pester izbor gradiva, ki je še dodatno digitalno obdelano in ga lahko gledamo v barvah, kar si leta nazaj nebi mogli predstavljati.

Najbolj presunljivi so vsekakor posnetki iz časa bitk, kjer se vidi umiranje ljudi in živali. Posnetki, ki zarežejo v srce. Najbolj se mi je vtisnil v spomin posnetek napada francoskih vojakov, ko so nekateri že po izhodu iz jarkov obležali, spet drugi obležijo na bojnem polju ob eksploziji granate, tretji so se mogoče le vrnili. Je pa res, da ob vseh današnjih igranih filmih niti pomislimo ne, da so taki posnetki resnični in da se ljudje po ustavitvi kamere niso več dvignili. Lahko bi rekel, da lastna glava to dejstvo v času gledanja ignorira, in o videnem šele pozneje razmišljaš.

Tako kot posnetki bitk, so tu tudi posnetki iz zaledja, razni propagandni in civilni posnetki, ki prikazujejo stanje druge strani vojne. Posnetki množičnih prostovoljcev, ki so se po ogledu takšnih in drugačnih propagandnih filmov javljali v vojsko, so več kot zanimivi. Vidi se kako malo je bilo potrebno, da so izgube na bojnem polju hitro zapolnili brez nepotrebne prisilne mobilizacije. Potem pa so tu še posnetki in odlomki iz kasnejših igranih filmov, kjer se hitro opazi razliko med resničnostji in fikcijo.

Posnetek iz igranega filma

Po mojem menju gre za dokumentarec, ki se ga ne splača spregledati. Čeprav sem si ga ogledal le dobro polovico, lahko vseeno rečem, da je ena izmed mojstrovin sodobne dokumentarne umetnosti. Le na gledalcu zavisi kako si bo prikazano interpretiral. Priporočam!


Kategorija: Moje besede, Razmišljanje

Ob jutranji kavi

Dodaj komentar Torek, 10. Januar 2012 Komax

Kava z mlekom je pri meni kar jutranja stalnica. Mogoče pri meni v malce drugačni obliki, saj jo raje dodam ovsenim kosmičem, kot samo popijem. In ko sem danes zjturaj čakal na mleko, ki se je veselo segrevalo na štedilniku, so mi milsi odtavale nekam daleč v preteklost.

Razmišljajoče ovce, foto: moja malenkost

Razmišljati sem pričel o predelavi mleka, kdo je prvi uspel sesiriti mleko, kako mu je le to uspelo. Je bilo vse stvar naključij ali eksperimentiranja. Pa sem pobrskal malce v zgodovino. Kot pravi legenda, naj bi sir pred več kot 4000 leti odkril arabski trgovec, ki  je potoval preko puščave in se mu je mleko v mehurju sesirilo. Jedel naj bi potem sir in pil sirotko, a po mojem je ob prvem požirku vsebino mehurja lepo izpljunil in je na koncu bil le prisiljen vsebino jesti in piti za golo preživetje. Prehod čez puščavo ni ravno sprehod skozi park, a to so le legende in pravi izvor ostaja neznan. Dokaze o izdelovanju sira najdemo že v egipčanskih grobnicah, po časovnih ocenah nekje 2000 let pr. n. št.. V Evropo je sir prišel iz Male Azije še pred časom rimskega imperija, se je pa potem s pomočjo Rima razširil. V Sloveniji naj bi prve sire izdelovali v samostanih že v času srednjega veka.

Sirjenje, foto: Jaka Čop

In tako sem razmišljal tudi o siru na našem bovškem. Zame ni boljšega sira, kot je domač ovčji. Z vsakim koščkom okusiš dobroto vseh razpostranih gorskih in dolinskih pašnikov, in prav ta okus je nekaj posebnega. V zgodovini naše doline Trente se prvi zapis pojavi prav v zvezi s sirarstvom. Že leta 1328 je v dokumentu oglejskega patriarha omenjena planina Trebiščna. Kasneje pa se pojavlja vedno le več in več planin po celotnem bovškem. Travnate površine v višinah so že leta in leta ponujala pašo, ki so jo ljudje le znali izkoristiti in se še dan danes lahko z njo ponašajo. Daleč so časi, ko se je vse začelo pri nas in lahko samo upamo, da konec ne bo nikoli blizu. Čeprav je veliko planin opuščenih in živine vedno le manj, pa nekateri posamezniki le trdno vztrajajo v tej obrti in ne pustijo, da bi se pozabila.

Planina Trebiščna, foto: Jaka Čop

Tako je pri meni ob jutranji kavi. Mnogo je poti kamor s svojimi mislimi odtavam in vsak dan grem po novi poti razmišljanja, le škoda je, da vsak dan ne uspem tega zapisati.


Kategorija: Razmišljanje

Hop servis, pa te mam

Dodaj komentar Petek, 6. Januar 2012 Komax

Henry Ford verjetno niti pomsilil nebi, kakšne cene bodo dosegali avtomobili čez slabo stoletje. Ko je leta 1913 pognal tekoči stroj, ki je v proizvodnjo popeljal prve serijske modele Forda T, si nihče ni predstavljal, da bo tale revolucija spremenila avtomobilski svet. Cena pa je oh in sploh se znižala za skoraj polovico in že skoraj vsak delavec v proizvodnji si je po 4 mesecil dela lahko prišparal za svoj avtomobil. Že cena je samo ob začetku proizvodnje padla s takratnih 850$(današnjih 19700$) na kar 550$(zd. 12500$) in kasneje celo na 360$(zd. 8100$), in ni ga bilo junaka, ki si nebi v kratkem času privoščil avtomobila.

Ford model T

Danes je stvar podobna, avtomobili pridejo s tekočega traku s podobnimi cenami, prodaja se jih še na miljone več, kot pred 100 leti in zgleda, da si ga vseeno lahko še skoraj vsak privošči, le da ne več s 4 mesečno plačo. Začetek tega pisanja je mogoče malce izven mojega namena, vendar malo zgodovinskih podatkov ne škoduje. Avtomobil si dan danes privoščiš, lepo rečeno, za male eure. Kako ga odplačuješ je druga, a to ni stvar tega zapisa. Torej svoj lepi novi avto potem veselo voziš naokoli, ga pridno umivaš in čistiš in seveda hraniš, kot otroka. Potem pa pride, kot pri otroku, čas za prvi pregled. Menjava takšnih in drugačnih tekočin ter filtrov v večini primerov ne pobere več kot polovico današnje “plače”. In stvar se vozi dalje, leto, dve oziroma določeno število kilometrov, do naslednjega velikega pregleda. Tu pa se pokaže lepota tistega cenovno ugodnega avtomobila.

Ko sem teden pred božičem veselo odpeljal avto na “takoimenovani” veliki servis, sem ob oddaji vozila prostore servisa zapustil še z nasmehom. Kot sem si mislil, to ne bo veliko dražje kot redni servis, mogoče slabo minimalno “plačo”. Veselje na obrazu pa je trajalo vse dokler nisem šel na prevzem. Gospodje pravijo, manjali smo to in ono, tiste dva jermena, pa nekaj olja, no vse skupaj vas bo prišlo slabi dve minimalni plači. Aja pa še enkrat boste morali pripeljati, bo potrebna še menjava sklopke. Po komaj preživetem šoku in zbiranju tistega denarja na kup, sem si pri sebi mislil, ah ni možno. Pa smo pogledali skozi račun. Za eno plačo so bili samo menjani deli, za drugo pa so si zračunali delo in davek. Ni slabo, obrati reveža je najmanjši problem. Pa sem zmrdavo plačal in odšel.

Pa še tole zamenjamo, pa bo kot nov.

Prazniki so šli mimo in ta teden so me povabili na ponovno snidenje, saj je potrebna še menjava sklopke. Pa sem se spet odpeljal tja, pustil avto in šel z mrkim obrazom domov. Tuhtal na vse možne načine koliko bo pa tokrat, pregledal vse internetne strani in končni sklep, da več kot polovico plače sigurno ne bo, me je le spravil v boljšo voljo. Pa bom že dal še tisto, samo da bo za 10 let mir. In je bil mir. Vse do danes zjutraj, ko mi veselo sporočijo, da je avto gotov in cena sploh ni tako velika, le dobro minimalno plačo jim pustim in je spet moj. O ja, pa je spet tisti mrki obraz nazaj, in avto še kar čaka na servisu. Naj se gredo solit, od kje pa naj spet dobim eno plačo. In smo družinsko zbirali, malo jaz, malo on, malo ona in se je le nabralo. Jutri nesem, s težkim srcem in kladivom v roki, da jim za spomin obarvam nohte.

Samo sklopka Gospod!

Pa sem prišel do sklepa, da poceni avto ne prinese ravno poceni stroškov vzdrževanja. Sploh pa danes v tehnologiji, ko si ga lahko nastaviš kdaj naj se ti pokvari, je to sploh najmanjši problem. V par letih si kupno ceno avta lepo podvojiš in si miliš kako si na koncu prišparal. Pa kaj še. Z žejnimi usti te peljejo čez vodo in ti pa veselo vpiješ kako si se odžejal.


Kategorija: Razmišljanje


Zgodovinski utrinki


Eksotična plesalka
O začetkih eksotičnega plesa so menenja deljena in obsegajo čas od Babilona pa do 20. stoletja. Prve pisno omembo najdemo v komediji Tomasa Otawaya iz leta 1681. Prav tako se pojavljajo omemebe eksotičnega plesa v različnih mitih. Že Sumerci omenjajo pohod boginje Inine v podzemlje (mit se povezuje z bibiljiskim plesom 7 tančic), pri Grkih je v 6.stol. pr.n.št. prišel v veljavo Solonov zakon, ki prepoveduje ples z odstranjevanjem oblek pred moškim občinstvom. V starem Rimu je eksotični ples del praznovanja Floralije. V Bizantinskem cesarstvu naj bi žena cesarja Justinijana 1. začela v življenju kot eksotična plesalka. Večji pojav eksotičnega plesa pa se začne konec 19. stoletja.

Koledarnik

Maj 2018
P T S Č P S N
« Jan    
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031