Karel Veliki, Zadnja leta in smrt, 3. del

Petek, 31. Januar 2014

Zadnja leta in smrt Krala Velikega tokrat nadaljujemo s predstavitvijo dogajanja po njegovi smrti.

Aachenska katedrala. Vir: wikipedia

Pogreb

Njegovo telo so umili in oskrbeli po ustaljenih navadah, ter ga odnesli v cerkev in pokopali navzlic mnogim  pritožbam ljudi. Na začetku so se pojavljala vprašanja o mestu njegovega pokopa, saj v času svojega življenja ni dal nobenih navodil o svojem pogrebu; a na koncu so se vsi strinjali, da nebi mogel nikjer biti bolj častno pokopan kot v baziliki, ki jo je bil zgradil v mestu na lastne stroške, v ljubezni do Boga in našega gospoda Jezusa Kristusa, in v čast sveti in večni devici, njegovi materi. Tam je bil pokopan na isti dan kot je umrl in nad njegovim grobom je bil postavljen pozlačen obok z njegovo sliko in napisom. Besede napisa so bile sledeče: »V tem grobu leži Karlovo telo, Velikega in Pravovernega Cesarja, ki je slavno povečal Frankovsko kraljestvo in je uspešno vladal sedeminštirideset let. Umrl je v sedemdesetem letu starosti, v letu Gospodovem 814, sedmem indiktu, na 28. dan januarja.«

»Mar ga posedemo ali poležemo?«

Hitro po smrti so ga pripravili za pogreb, kar je za tiste čase povsem nenavadno, saj je bil pokopan še isti dan. Telo so umili in pripravili za pogreb, mogoče je bilo tudi balzamirano1 ter ga odnesli v aachensko cerkev. Oblekli naj bi ga v cesarsko obleko in položili v pripravljen, lepo izrezljan sarkofag.2 Tu se je pojavilo vprašanje o mestu njegovega pokopa, a kot kaže so se hitro odločili, da je najboljše mesto v cerkvi, ki jo je dal sam zgraditi v Aachnu. Vendar pa so spregledali njegovo lastno željo iz leta 769, ko je izrazil, da želi biti pokopan v cerkvi sv. Denisa, kjer ležita tudi njegov oče in ded.3 Sarkofag je bil nato položen v grobnico preko katere so položili plošče, kasneje pa naj bi sin Ludvik dal postaviti spomenik z zlatim obokom in podobo Karla Velikega, na katerem je v Latinščini pisalo:

»SUB HOC CONDITORIO SITUM EST CORPUS KAROLI MAGNI ATQUE ORTHODOXI IMPERATORIS. QUI REGNUM FRANCORUM NOBILITER AMPLAVIT ET PER ANNOS XLVII FELICITER REXIT. DECESSIT SEPTUAGENARIUS ANNO DOMINI DCCCXIIII INDICTIONE VII V KAL. FEB.«4

O pokopu je mogoče prebrati dve različni verziji, to ki jo je zapisal Einhard (kasneje tudi kronist Ludvika Thegan) in drugo, ki je bolj mitične narave in govori o pokopu Karla Velikega v sedečem položaju na marmornatem prestolu, na katerem je truplo popolnoma odeto v zlato s svojim testamentom na kolenih.5 V pritrditev takšnega pokopa se nagiba poročilo s pohoda cesarja Ota III. leta 1000, ki je ob vstopu v Karlovo grobnico naletel na njegovo sedečo podobo.6 Stoletje in pol kasneje je cesar Friderik Barbarossa ponovno odprl grobnico, Karlove ostanke položil v krsto in jih pokopal v katedrali.7

Cesar Oto III. najde v grobu sedečega Karla Velikega. Vir: Schmidt, Ferdinand, Charlemagne (Chicago, 1910)

Čeprav je ta zgodba o sedečem pokopu za bralca več kot privlačna jo lahko mirno ovržemo. Kot prvič bi proces balzamiranja trajal veliko dlje časa, da bi Karla lahko pokopali v sedečem položaju. Drugič bi takšen način pokopa, ki naravnost izstopa od ostalih, ne bil ušel iz oči kronistov tistega časa. In tretjič, takšnega prostora, ki bi bil primeren za stoječi pokop aachenska katedrala ne ponuja, niti ni mogoče najti sledu, da bi tak prostor kdaj obstajal.8

  1. Mombert, History of Charles the Great, ibid. []
  2. Delpierré de Bayac, Karel Veliki, str. 253. []
  3. Mombert, History of Charles the Great, str. 482s. []
  4. Delpierré de Bayac, Karel Veliki, ibid; Mombert, History of Charles the Great, str. 484. []
  5. Schmidt, Charlemagne, str. 99; Cutts, Charlemagne, ibid.; Summers, Life and Times of Charlemagne, ibid.; Mombert, History of Charles the Great, str. 484s. []
  6. Mombert, History of Charles the Great, ibid. []
  7. Schmidt, Charlemagne, str. 100; Mombert, History of Charles the Great, str. 487; Hodgkin, The Life of Charlemagne, str. 306. []
  8. O vseh treh protitezah: Hodgkin, The Life of Charlemagne, ibid. []

V kategoriji Faksimile, Moje besede Tagi: , , , , , , , , , , ,

 

1 komentar Dodaj komentar

  • 1. Nekoč » Karel Veli&hellip  |  Petek, 31. Januar 2014 ob 5:38 pm

    [...] 3. del Prevod je narejen po delu prevajalca: Epes Turner, Einhard: The Life of Charlemagne, poglavje: 30. [...]

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


Zgodovinski utrinki


Eksotična plesalka
O začetkih eksotičnega plesa so menenja deljena in obsegajo čas od Babilona pa do 20. stoletja. Prve pisno omembo najdemo v komediji Tomasa Otawaya iz leta 1681. Prav tako se pojavljajo omemebe eksotičnega plesa v različnih mitih. Že Sumerci omenjajo pohod boginje Inine v podzemlje (mit se povezuje z bibiljiskim plesom 7 tančic), pri Grkih je v 6.stol. pr.n.št. prišel v veljavo Solonov zakon, ki prepoveduje ples z odstranjevanjem oblek pred moškim občinstvom. V starem Rimu je eksotični ples del praznovanja Floralije. V Bizantinskem cesarstvu naj bi žena cesarja Justinijana 1. začela v življenju kot eksotična plesalka. Večji pojav eksotičnega plesa pa se začne konec 19. stoletja.

Koledarnik

Januar 2014
P T S Č P S N
« Nov    
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031