Arhiv za mesec September 2012

Osmanska prisotnost na Balkanu v srednjem veku

Dodaj komentar Sreda, 26. September 2012 Komax

Osmani se prvič srečajo z Evropo že leta 1301, ko se Osman Gazi spopade z Bizantinci in jih premaga. Kasneje je Orhant I. sklenil zavezo z Ivanom V., pretendentom za bizantinski prestol.

Osmani

Med vladavino Mehmeda I. in Murata II. se uvede krvni davek, nabiranje janičarjev med podrejenim krščanskim prebivalstvom, kar je povod za pričetek Osmanskih vpadov na področje celotne Jugovzhodne Evrope.Murat I. je leta 1372 prisilil Bolgarijo k podpisu vazalskega odnosa, kar je povečalo vpliv Osmanov. Kasneje v letu 1389 se je spopadel s Srbi na Kosovem polju. Prišlo je do velikih izgub vendar ni prišlo do zloma srbske vojske, velja pa kot največji srbski poraz. Srbija je pod Osmane prišla šele z letom 1459.

Po smrti Murata I. v Kosovi bitki so se za napad odločili Grki in Bizantinci s pomočjo ogrskega kralja Sigismunda. V bitki pri Nikopolju leta 1396 je bila križarska vojska popolnoma poražena.

Šele z nastopom sultana Murata II. se prične ponovno osvajanje. Najprej so leta 1430 zasedli Solun in velik del Grčije, nato je 1453 neslavno padel Carigrad in s tem se je končalo veliko cesarstvo. Sledilo je postopno osvajanje Balkana. Deset let kasneje je najprej padla Bosna v osmanski jarem, zatem še Hercegovina. Meja osmanskega imperija se je premaknila vse do Beograda.

Mehmed I.

Na novih ozemljih so uvedli njihovo oblast, ki je temeljila na Omarjevem zakonu. Uporabljali so šeriatsko pravo. Oblast je bila omejena na davčno, hasevsko in zemljiško. Ločevali so verske skupnosti, da bi preprečili konflikte. Nemuslimani so veljali za drugorazredne državljane, oproščeni pa so bili vojaške službe, vendar so bile razlike med njimi in muslimani vseeno velike.

Z letom 1521 je padel še Beograd in začelo se je napadanje na sosednjo Ogrsko, ki je padla čez pet let v bitki pri Mohaču. Osmanski imperij je tako zasedel skoraj celoten Balkan.

O padcu Carigrada in posledicah


Kategorija: Faksimile Tagi: , , , , , ,

Beneški Stato da Mar

Dodaj komentar Sreda, 26. September 2012 Komax

Stato da Mar je bil poimenovan del Beneške republike, ki je zavzemal območje pomorskih področij pod njihovo oblastjo. V to so spadala območja Istre, Dalmacije, Negroponte, kraljestva Moreje, egejskih otokov, Krete in Cipra. To je bil en od treh delov, ki so sestavljali Beneško republiko.

Stato da Mar

Benetke so skupaj s Terroferme in Stato da Mar ustrezale prej definiciji imperija, kot pa republiki. Sami Benečani so se imeli za naslednike Rimskega imperija, kar je v zgodovinopisju pripeljalo do tega, da se Benetke označujejo kot imperij.Z razliko do Rima, Benetke niso izvajale kolonizacijske politike, razen na Kreti, ampak so na osvojena območja poslali le guvernerje in ministre, ki so vladali področjem. Poslanci so bili pod oblastjo mesta in ne doža. Prepovedali so vsakršne povezave z lokalnim prebivalstvom, vendar je do teh vseeno prihajalo.

Tak primer je družina Tron, ki je imela več članov v kolonijah. Večkrat so se vračali na ozemlja in imeli s tem dobre odnose s prebivalstvom, v Benetkah so tako lahko predlagali zakone, ki so bili v korist obema stranema. Prav tako so bili v kolonije poslani v primeru upora. Člani so se kljub prepovedi tudi poročali z lokalnimi ženskami in si tako utrdili oblast in pridobili novo zemljo. Domačini se s takim početjem niso strinjali in je zato prihajalo do uporov.

Palača družine Tron

Na Kreti je prihajalo do drugačnih razmer. Po kolonizaciji v 13. stoletju, se je plemstvo preko porok pomešalo z domačim prebivalstvom. Zaradi mešanja so se razlike med Grki in Benečani sčasoma zbrisale. V verskem pogledu so se katoličani poročali s pravoslavci. Zaradi pomanjkanja duhovnikov so se s časom vsi poenotili v pravoslavni veri.

Oblast Benečanov ima negativne in pozitivne vidike na področja pod njeno oblastjo, območju so prinašali mir, vendar pa so predele gospodarsko izkoriščali.

V 16. stoletju so Benečani prišli v spor s Svetim rimskim cesarstvom, ki se je zanimalo za Dalmacijo in Istro. Na koncu so cesarja Sigismunda prisilili do tega, da jim je priznal vikariat nad mesti pod Benetkami. Tako so Benetke prišle pod vtis, da so nad cesarstvom in da nad njimi ni nobenega.


Kategorija: Faksimile Tagi: , , , , , ,

Benetke od postojanke do “imperija”

Dodaj komentar Sreda, 26. September 2012 Komax

Benečani od 6. do 11. stoletja

Benetke so bile ustanovljene leta 421 kot trgovska postojanka Padove. V začetnih letih so bile Benetke skupek manjših naselij v laguni, v katere so se naselili ljudje po langobardski naselitvi. V začetku 8. stoletja so ljudje izvolili prvega vodjo, doža Usrusa, potrjen pa je bil tudi s strani Bizanca. Svoj sedež je imel v Erakleji.

Benetke

Ursusov naslednik je bil sin Deusdedit. V njegovem času so Benetke ostale edina bizantinska posest na severnem Jadranu in zaradi Langobardov je pretilo, da bi izgubili še to. Ustvarili sta se dve skupini, pro-frankovska in pro-bizantinska. Na koncu je manjša pro-langobardska skupina sklenila mir z Langobardi in jim prepustila ozemlje na kopnem.Deusdedit je bil ubit s strani uzurpatorja Galla Gaula, ki je kasneje doživel enako usodo. Naslednik pro-Lombard Domeniko Monegario je ribiško mesto spremenil v trgovski center, močno pa se je razvilo tudi ladjedelništvo. Njegova politika je uvedla mesto dveh tribunov za nadzor doža.

Nasledniki so peljali Benetke naprej po poti vzpona, med prva mesta v mednarodnem merilu. Prišlo je do poizkusa povezave s frankovsko dinastijo vendar je bil neuspešen. Frankovski kralj Pipin je tudi napadel Benetke, a se napad, po šestih mesecih obleganja, ni posrečil.

Benetke so tako dosegle neodvisnost, ki jo je po Pipinovi smrti, priznal takratni kralj Karl Veliki in tudi bizantinski cesar Nikefor I., ki pa je imel mesto pod nadzorom. Mesto je pridobilo pravice do trgovanja po celem Jadranu. Benetke so postale združena enota, ki je zrastla v moderno mesto. Pričeli so se graditi mostovi, kanali, pomoli ter obrambne in kamnite stavbe. V času vladanja doža Giustiniana so iz Aleksandrije v Benetke prenesli posmrtne ostanke svetega Marka evangelista, ki je postal zavetnik Benetk.

Pod Pietrom Tradonicom so Benetke pričele z vzpostavljanjem svoje vojaške moči, ki je vplivala na veliko kasnejših dogodkov. Tako so zavarovali morje pred slovanskimi in arabskimi pirati. Sredi 9. stoletja so poslali močno floto v pomoč Bizantincem v boju proti Arabcem a so na koncu bili poraženi.

Pod dinastijo Candianov so istrska mesta podpisala pogodbo o ekonomski prevladi Benetk. Proti koncu 10. stoletja je Peter III. naredil odpravo v Dalmacijo, ki mu je na koncu priznala nadvlado, sam pa se je poimenoval ‘knez Dalmacije’. Podpisali so tudi zlato bulo z Bizancem, ki je beneške trgovce oprostila davkov. Tako so si pridobili popolno kontrolo nad Jadranom.

Benetke v 16. stoletju

V času investiturnega spora so Benetke ostale nevtralne, kar jim je prineslo podporo s strani papežev. Dož Domenico Selvo je posredoval v vojni med Normani in Bizancem, ter si tako priboril še dodatno bulo, ki je trgovce oprostila davkov po celotnem bizantinskem imperiju. Tako si je mesto pridobilo popolno uradno neodvisnost.

Čas do mirovnega sporazuma v Zadru

V poznem srednjem veku so Benetke postale bogate preko svoje trgovine med Evropo in Levantom, ter so se začele širiti na celotno področje Jadrana. Že od začetka so bile Benetke vključene v križarske pohode, v prvem so si priborile oblast nad kraljestvom Jeruzalema.

V začetku 12. stoletja so poslali v Dalmacijo odpravo z dožem Ordelafom na čelu, pod pretvezo obrambe pred ogrskim kraljem. Še prej je isti dož poveljeval floti v zavzetju mesta Sidon. V tem času so zgradili veliko ladjedelnico, ki zaposluje nekaj tisoč ljudi in je sposobna izdelati eno galejo dnevno. To je omogočalo velike in močne flote. Pride tudi do začetka prvih menjalnic, ki so zastopale trgovce iz vse Evrope.

V začetku 13. stoletja je zviti dož Enrico Dandolo obljubil križarjem prevoz v svete kraje pod pogojem, da ti zavzamejo Zadar, ki se je od leta 1183 upiral beneški obalsti. Ko jim je to leta 1202 uspelo, jih je dož ponovno ukanil in tokrat pohod usmeril v Carigrad, tekmeca Benetk. Mesto je 1204 padlo in država je prešla v ruševine. Zavzetje je opisno kot najbolj donosno in sramotno v vsej zgodovini. Benetke so si tako zagotovile nadzor nad pomembnimi točkami v Egejskem morju, ter otok Kreto in Evbojo. V letu 1221 so podpisali trgovsko pogodbo z Mongoli.

Doževa palača na trgu sv. Marka

V letih od 1267 do 1283 se Benetkam podredijo Poreč, Umag, Novigrad, Koper in Piran, predvsem z namenom zaščite. Konec 13. stoletja so poslali dva napada na Genovo, ki je tudi postajala njihov konkurent in jo je bilo potrebno zaustaviti, prvega v Alexandretto, drugega pa naravnost v Genovo.

V času vladavine Ludvika I. Ogrskega pride do nesoglasij z Benetkami. Ludvik je leta 1346 prvič poizkušal zavzeti Zadar, a je bil premagan. Sledil je ponoven napad v letu 1356, tokrat v zavezništvu z nekaterimi sosedi, ki se je zgodil na širšem delu Beneškega ozemlja. Benetke so izgubile Gradež in Milje, ter velik del Dalmacije. Po porazu Benetk pri Nervesi leta 1358, so bili prisiljeni prepustiti Dalmacijo in Hrvaško Ogrskemu kraljestvu. Pogodbo o predaji ozemlja so podpisali istega leta v Zadru.

Ob izteku srednjega veka – Stato da Mar

Po pogodbi z Ogrsko je vladal mir dobrih 20 let, potem pa so Benetke začele vojno z Ogrsko in Genovo. Počasi si pridobivajo območja, od Trevisa, Vicenze, Verone do Padove.

V začetku 15. stoletja so se Benečani pričeli širiti tudi v notranjost Italije, ter ob obali Dalmacije, Istre in Albanije. Za vladanje so na teh območjih uporabili kar lokalno prebivalstvo. Za varovanje njihovih trgovskih poti je bilo v začetku 15. stoletja namenjenih kar 3.300 ladij, za katere je skrbelo 36.000 mož.

V času vladanja doža Francesca Foscaria je mesto doseglo svojo največjo moč in obseg. Leta 1425 je skoraj prišlo do vojne z Milanom, ki se je leta 1446 le zgodila, Milano pa je bil okrepljen še z Bologno, Florenco in Kremono. Zmago so na koncu le slavile Benetke, ki so kasneje dobile tudi oblast nad Milanom. Tako je nastala ‘Terraferme’.

Obseg v 15. in 16. stoletju

Prav tako nastaja tudi Stato da Mar, ko leta 1470 osvojijo Kreto. Ostala območja so si podredili že pred tem.

Benetke so po padcu Carigrada ostale kolonija v mestu z enakimi trgovskimi privilegiji kot poprej, ki so jih Osmani leta 1454 še enkrat potrdili. Tako so Benetke ostale konec srednjega veka tako močne kot poprej, ne glede na vse spremembe v Jugovzhodni Evropi.


Kategorija: Faksimile Tagi: , , , , , ,

Ogrska v srednjem veku

Dodaj komentar Sreda, 26. September 2012 Komax

V času velikega kneza Arpada, konec 9. stoletja, se združijo ogrska plemena ter se naselijo v Panonijo, kjer porazijo Velikomoravsko državo. Center Ogrske postane Fehervar.

Pohod kneza Arpada

Sledi čas 10. stoletja, ko pride po bitki pri Ausburgu in po porazu nad Bizancem, do družbenih sprememb. Ogri sprejmejo krščanstvo, s knezom Gezo kot prvim. Sledi razmah krščanstva pod vladavino Štefana I. in vrhuncem kraljevim kronanjem s strani papeža Silvestra II. leta 1000. Ustanovi se nadškofija ter vzpostavi cerkvena mreža, ki prične s pobiranjem desetine. Kralj dobi večino posesti na katerih uvede fevdalni sistem in postavlja grofije.V času vladanja Ladislava I., konec 11. stoletja, ogrska osvoji severni del Hrvaške države in tam zgradi škofijo v Zagrebu. Ladislavu sledi Koloman, ki porazi hrvaškega vladarja in prevzame njegov prestol. V Biogradu na morju se okrona za ‘kralja Hrvaške in Dalmacije’, nakar sledi pokoravanje mest po Dalmaciji.

Kralj Bela III, vladal konec 12. stoletja, doseže leta 1180 da ga za kralja prizna takratni bosanski Ban, Bizanc pa mu prepusti vzhodno jadransko obalo. Na Hrvaškem so v porastu velike rodbine, ki podpirajo vladarja.

Štefan I.

V začetku 13. stoletja je bil kralj Andrej II., po vrnitvi iz samostana na oblast, primoran plemstvu izdati zlato bulo. Njegov naslednik Bela IV. pa mora, v času napada Tatarov sredi 13. stoletja, pobegniti na morje, dobesedno. Tatari so plenili po pokrajini in odidejo komaj po porazu z Bolgari, kralj pa se lahko vrne na oblast in nazaj uredi kraljestvo. Sledi njegova osvojitev Bosne, vladavino pa zaključi leta 1270.

Čas dinastije Anjou

Po smrti Andreja III. je Marija, soproga Karla II. Neapeljskega, zagotovila, da bo na oblast prišel, takrat še nepolnoletni sin Karl Robert. Po kaotični dobi je končno leta 1309 Karl le prevzel oblast in bil kronan kot Karl I. Ogrski. Kralj je bil izredno izobražen in je poznal kar štiri jezike, poleg ogrskega še Italijanščino, Latinščino in Francoščino. Začel je z ekonomskimi reformami in porazil plemstvo, ki je bilo proti kraljevski vladavini. Sledila je doba blaginje in stabilnosti, razvilo se je rudarstvo, sploh rudniki zlata po katerih je Ogrska postala znana. V obtok je kralj poslal novo valuto, florint, ki je po reformah postal stabilen.

V verskem svetu je podpiral kulte svetnikov, še posebej kult Ladislava I., ter svete Margarete in svete Elizabete. Povrnil je kraljevsko moč s tem, ko je dal plemstvo pod prisego, ter ustanovil red svetega Gregorja v katerega je vključil le najboljše plemstvo.

Ogrska v 14. stoletju

Karl se je kar štirikrat poročil, nazadnje s hčerko poljskega kralja Vladislava, Elizabeto. Z njo je imel veliko otrok, posebno dečkov, s čimer si je zagotovil naslednike. Ko je Karl Robert leta 1342 umrl, ga je nasledil najstarejši sin Ludvik I. Veliki.

Ludvik je nadaljeval Karlovo delo, ob strani pa mu je stala mati, ki je bila ena najbolj vplivnih ljudi v kraljestvu. Zaradi atentata na njegovega brata Andreja, vojvode kalabrijskega, je napadel Neapelj. Po nekaj letnem premoru zaradi kuge, je na koncu leta 1350 le osvojil Neapeljsko kraljestvo. Kraljestvo razširi tudi na Hrvaško, Bosno in del beneškega ozemlja. Leta 1370 je podedoval tudi ozemlja na Poljskem in tako postal tudi poljski kralj, kjer pa na začetku ni bil dobro sprejet.

Sledilo je leto 1382, ko je po tragičnem dogodku Ludvik I. umrl in zapustil kraljestvo brez moškega naslednika. Naslednik je postal sin Karla IV. Luksemburškega, Sigismund, ki ga je bil Ludvik poročil s svojo hčerjo Marijo. Država pride v težke čase.

V času Matije Korvina

Matijo Korvina bi lahko označili kot vladarja zlate dobe na Ogrskem, ki se je začela z njegovim prihodom na prestol leta 1458 in bil leta 1464 kronan. Bil je sin transilvanskega plemiča iz rodbine Hunyadi, ki se je po smrti Albrehta II., skupaj s Friderikom III. Habsburškim in Ulrikom II. Celjskim, zapletel v boj za skrbništvo nad mladoletnim kraljem Ladislavom. Po smrti Ladislava je začel vojno s Friderikom, ki jo je izvajal dolgo obdobje vladanja.

Matija je izboljšal ogrsko ekonomijo ter bil zvit diplomat v vojaškem svetu, saj je vedno bil sposoben pripraviti vojaško kampanjo, kadar je bilo to potrebno. Leta 1485 je tako za 5 let okupiral Dunaj. Leta 1471 je obnovil despotstvo Srbije in si zagotovil mejni nadzor nad vpadi Osmanov. Nekaj let pozneje je Osmane pregnal še iz Bosne ter si tako pridobil tudi to ozemlje. Posredoval je tudi pri ponovni osvoboditvi Neaplja.

Kralj Matija Korvin

Veliko je prispeval k uveljavljanju mediteranske kulture na Ogrskem. Skrbel je za javno zdravstvo in izobraževalne ustanove. Leta 1465 je ustanovil univerzo v Bratislavi, dal obnoviti kraljevo palačo v Budi in ustanovil kraljevo knjižnico, ki je bila tisti čas druga največja v Evropi. Bil je velik humanist in umetnik.

Leta 1490 je Matija Korvin umrl in nasledil da je Ladislav II. Ogrski iz rodbine Jangeloncev, njegov sin Ivan pa je postal kralj v Bosni. Ogrska je takrat izvajala uspešno obrambo proti Osmanskim osvajalcem, saj je v času Matijeve vladavine zmagala skoraj v vseh bitkah.


Kategorija: Faksimile Tagi: , , , , ,

Komune na vzhodnojadranski obali

Dodaj komentar Četrtek, 13. September 2012 Komax

Politična, družbena in gospodarska podoba

Tip srednjeveške družbe, imenovan komunalna družba, je značilen za vsa urbana okolja ob morju, večinoma obmorska mesta ob Jadranu. Mesta se pojavljajo ob morski poti od Benetk v Carigrad. To so nekaj 100 km^2 velika mesta ob morju, ki so z obvladovanjem zaledja pridobijo ime distrikt – Civitas.

Dubrovnik

Vsa ta urbana področja upravljajo z njihovo okolico. Skrbijo za pridelavo vina, olja, upravljajo z lastnim gozdom in hrano v njem. Prav tako je urejena vodna osnova in vse dejavnosti povezane z vodo. Poskrbljeno je za pitno vodo ter solinarstvo in ribolov. Edino pomanjkanje je v žitaricah, ki jih ne morejo pridelovati. Za vso žito skrbijo Benetke, ki imajo na morju celo kontrole za nemoten prevoz.Pravice pa se dodeljujejo prebivalcem in tujcem različno, in to vse do 18. stoletja. V pravnem razvoju se pojavljajo statuti, knjige z zapisanimi zakoni. Nove vrste prava so prisotne zaradi hitrega razvoja. Vsako mesto ima svoj statut, ki si med seboj niso povsem enaki. Na primer obstajajo različne starosti polnoletnosti in celo več vrst polnoletnosti(volilna, gospodarska).

Na vodilnem položaju teh mest se nahajajo škofi, najvišji organ komune pa je ponavadi veliki svet, katerega članstvo je omejeno in ga sestavljajo le najuglednejši gospodje. Svet ima vlogo odločanja, imajo pa tudi osebe, ki opravljajo sodno in izvršno oblast, v primeru, da svet ne zmore opraviti vsega. Škofje so kmalu odstranjeni z vodilnih položajev. Večja mesta imajo na vodilnem mestu potem Komesa, manjša pa vodjo vojske – Kapetana.

V 13. stoletju pričnejo z zidanjem posebnih stavb, v katerih se sestaja svet in se shranjujejo vsi zapisi. Take palače imenujemo rektorske palače in so lepo ter udobno grajene. Tak primer je Pretorska palača v Kopru.

Svet se začne zapirati in postaja omejen le na osebe katerih očetje in dedje so že sodelovali v svetu. Člani tako postajajo plemeniteži – Nobiles.

Srednjeveško mesto ob morju

Komune imajo tudi svoje lastne vojske na čelu katerih so plemiči. Gre v večini primerov za oblike mornarice. Navadni ljudje lahko sodelujejo kot vojaki, vendar se na vodilne položaje ne morejo povzpeti.

Ljudstvo je vključeno v bilo katero obrt ali kmetijstvo. Vsi člani komune imajo svojo zemljo in nanjo niso vezani, saj so lastniki plemiči, ki z najemniki sklepajo pogodbe – spolovine. Časovna doba pogodbe je odvisna od pridelka na zemljišču, na primer 20 let za gojenje oljk.

Število članov družine se razlikuje glede na status, večje družine so v plemstvu. To so družine s tudi do 15 otroki, saj je njihovo življenje dobro. Veliko je tudi nezakonskih otrok, ki si prav tako lastijo določene zakonske pravice. Na čelu vseh je oče, t.i. ‘pater familias’. Možje se poročajo večkrat, kakor tudi žene, saj je vdovstvo neprimeren stan.

Plemstvo živi enako v mestih in na podeželju, v stolpih, ki so obrambno ograjeni. Od 13. stoletja naprej se tem stolpom dozidavajo nova poslopja, ki so neskladna z glavnim stolpom. Iz stavb hodijo le moški, ženske imajo dovolj hišnih opravil. Ob večerih prirejajo seanse in večerje z drugimi plemenitaši.

Primer plemiške stavbe, t.i. stolp

Dovoljenje za gibanje po mestu je od svita do mraka, ponoči je organizirana straža. Hoja brez luči je obravnavana kot kaznivo dejanje in je prepovedana.

Denar je v 12. stoletju manjvreden. Prevladujejo bakreni novčiči, zato morajo poiskati zamenjavo. Začne se kovanje srebrnih grošev v vrednosti 26 novčičev. Kasneje pa sledi še proizvodnja zlatnikov, florintov in dukatov, v razmerju z grošem 24:1. Z večanjem količine denarja se pojavi potreba po pisnih zapuščinah. Pojavijo se listine zasebnega prava. Notarji so vedno nujnejši, saj zapisujejo vse kupčije, posojila, oporoko, idr. Obresti so zakonsko prepovedane, zato se te zapisuje skrivoma. Uveljavijo se kreditne trgovine, ki omogočijo večje kroženje denarja. Največ prometa imajo za Veliko Noč in konec septembra za svetega Mihaela. Notarske knjige so danes eden največjih virov tistega časa.


Kategorija: Faksimile Tagi: , , , , ,

Srednjeveški Dubrovnik

Dodaj komentar Četrtek, 13. September 2012 Komax

Komuna postaja republika

V 12. stoletju je Dubrovnik, takrat še pod Hrvaško oblastjo, že reguliral trgovske pogodbe z drugimi državami. Konec stoletja dosežejo svobodno trgovanje z Bizancem. Začetek 13. je prišel Dubrovnik pod Beneško republiko in mora plačevati tribut za trgovanje, ki je odnose med njima še poslabšal. Benetke uporabljajo Dubrovnik kot bazo v južnem Jadranu, mesto pa je ohranilo večino svoje neodvisnosti.

Mesto Dubrovnik

Od sredine 13. stoletja naprej kupuje Dubrovnik različne posesti: Lastovo, Pelješac, Ston, Mljet, Župo Dubrovačko in Konavlje. Z vsemi temi posestmi se ustvari osnova za nastajajočo republiko. Beneška oblast ostane do sredine 14. stoletja, ko so leta 1358 s strani ogrskega kralja prisiljeni podpisati pogodbo v Zadarju, v kateri se odpovejo Dubrovniku in velikemu delu Dalmacije. Dubrovnik pride pod ogrski vpliv, vendar pa vlada samostojno in brez večjega nadzora. Od tega časa naprej je Dubrovnik viden kot republika.Dubrovnik ima kot komuna ureditev z velikim svetom, ustanovljenim leta 1235, in posebnostjo svetom naprošenih – senat, na čelu katerega je komes. Pod republiko je na čelu rektor, ki se menja na dobo enega meseca. Mestni statut, kjer so obdelana vsa pravna vprašanja, se je ohranil iz leta 1272.

Srednjeveško regionalno trgovsko središče

Dubrovnik je predvsem zaradi svoje lege postal trgovsko zelo uspešno mesto. Trgovske poti potekajo po kopnem v treh smereh: 1. Trebinje – Bileča – Feča, 2. Trebinje – Neretva – Bosna, 3. Boka – Skadar – Kosovo polje – Vardar. Ob teh poteh so ustanovljene trgovske kolonije pod dubrovniško oblastjo.

Trgovci so v mestu združeni v trgovske kompanije – kolegance, ki so ustanovljene v zavarovalne namene, saj so trgovska potovanja nevarna. Vsaka koleganca traja le omejen čas in ob zaključku ene se prične naslednja. Za te potrebe je ustanovljena pisarna, ki shranjuje zapise notarjev in preverja njihovo delo, vodi pa jo kancelar. Zapisi se shranjujejo v mestnem arhivu, ki je do danes v celoti ohranjen.

Rektorska palača

V začetku 15. stoletja je bila zgrajena tudi tkalnica pod vodstvom mojstra Petra Pantele, ki je Dubrovniku še povečala prihodke. Nekaj let za ustanovitvijo tkalnice je z Osmanskim cesarstvom sklenjena pogodba po kateri mora Dubrovnik plačevati harač v višini 12.500 dukatov za zaščito. Na baselskem koncilu leta 1433 doseže Dubrovnik odobritev trgovanja z neverniki, kar mu še dodatno poveča trg.

Kasneje v 16. in 17. stoletju ima Dubrovnik floto 200 ladij s skupno nosilnostjo 66.000 ton, kar je dvojna količina, ki jo v tem času zmorejo Benetke ali Genova. Letni izvoz v Turčijo sega do 150.000 dukatov, v vojnih letih pa tudi do 7x več. Vse te ogromne količine denarja pričnejo vlagati v italijanske banke, tudi do 700.000 dukatov letno.


Kategorija: Faksimile Tagi: , , , , ,

Bosna v srednjem veku

Dodaj komentar Četrtek, 13. September 2012 Komax

Na začetku srednjega veka je Bosna pod bizantinsko vladavino, ki propade po naselitvi Slovanov na Balkan. Za čas zgodnjega srednjega veka je o Bosni zelo malo znanega in se pojavljajo več ali manj le domneve. V času poznega srednjega veka se kot prvi omenja Ban Borićm kot vice-vladar, tj. ‘na mestu vladarja’. Konec 12. stoletja ga zamenja, od ogrskega kralja napoteni, ban Kulin. Vzpostavi se skoraj tridesetletno obdobje miru in uspeha.

Kralj Tvrtko

Po njegovi smrti leta 1204 gre država v zaton, Ogrska pa jo je neuspešno poizkušala osvojiti leta 1254. Sledi obdobje bojev med dinastijama Šubić in Kotromanić, ki se konča leta 1322 z vzponom bana Štefana II. Kotromanića. Osvojil je veliko ozemlja na sever in zahod, ter dele Zahumlja in Dalmacije. Po smrti je kraljestvo prevzel nečak Tvrtko, ki popelje državo na vrhunec. Od leta 1377 je Bosna kot neodvisna država in ban dobi naziv kralja ‘Bosne, Raške, Pomorja in zahodnih dežel’. Po smrti leta 1391 gre Bosna spet navzdol.V 15. stoletju sledi osvajanje Osmanskega imperija na Balkanu. Po desetletjih politične in socialne nestabilnosti je Bosna leta 1463 padla v roke Turkom in tam ostala vse do 19. stoletja.

Družba, gospodarstvo in verska vprašanja

Reka Bosna je osnova za poimenovanje ljudstva, ki se je naselilo na tem območju, ter tudi osnova za ime državne tvorbe. V začetnih letih je Bosna neenotna saj posamezni fevdalci na ozemlju vladajo samostojno.

Vzpostavi se samostojna veroizpoved in organizacija cerkve, krščanskega izvora, vendar obravnavana kot herezija. Ljudje se delijo na dve strani, na popolne kristjane in laike – mrsne ljudi. Zbrani so v ‘hiše’ katerih voditelj je ‘ded’, neke vrste škof, s podrejenima ‘gostom’ in ’starcem’. Njihovo življenje je posebno saj z ljudstvom občujejo le na verski ravni in ne ustvarjajo cerkvenih posesti.

Katolištvo sprejmejo šele v času vladavine bana Kulina, leta 1203. Pritisk rimske cerkve se poveča pod vladavino bana Mateja Ninoslava in od leta 1232 naprej so v Bosni prisotni dominikanci in frančiškani. Sedež škofije se seli v Slavonijo. Vloga cerkve je najvišja pod oblastjo Kotromanićev v 14. stoletju.

Konec 13. stoletja je čas padanja gospodarske moči. Z vladavino bana Pavla Briderskega se ponovno vzpostavi boljše gospodarstvo. Sledi višek pod vladavino Štefana II. Kotromanića in njegovega naslednika Tvrtka. Razvije se rudarstvo saj prihajajo rudarji s Saškega, najpomembnejša rudnika pa sta v Srebrenici in Olovem. Z Dubrovnikom se razvije močna trgovina s soljo, sužnji, kožami, volno, voskom, idr.

Sledi propad in prehod pod Osmansko cesarstvo v 15. stoletju.


Kategorija: Faksimile Tagi: , , , , ,

Srbija v srednjem veku

Dodaj komentar Četrtek, 13. September 2012 Komax

Srbska država v času dinastije Nemanjićev – politični razvoj, družba in država

Zgodba rodbine Nemanjićev se začne leta 1166, ko je Nemanja, najmlajši brat Tihomirja, vladarja takratne Srbije, premagal svoje brate in tako postal veliki župan Srbije. Nemanja je pričel s širjenjem države proti Jadranu, se povezal z Ogrsko ter navezal stike s Friderikom Barbarosso. V starejših letih se je Nemanja pomenišil in odšel v samostan Studenica, kasneje pa se je preselil k sinu Rastku v samostan na Sveti Gori, kjer je dočakal smrt.

Štefan Nemanjić

Nemanjevo zapuščino je še tesneje povezal in povzdignil v kraljestvo njegov sin Štefan Nemanjić ‘Prvovenčani’. Takrat je rodbina Nemanjićev dobila tudi svetniški pridih, saj so ob premestitvi Nemanjevih posmrtnih ostankov odkrili, da iz njegovega telesa izteka dišeče olje – mira.  V času njegovega sina Vukana je država prekinila stike s papeževim dvorom in prevzela avtokefalno cerkev.

Pomemben je tudi Uroš I., ki je zaslužen za gospodarski in tehnološki razvoj Srbije, saj so v njegovem času pričeli s kopom svinca in srebra. Njegova brata Milutin in Dragutin sta konec 13. in začetek 14. stoletja skoraj podvojila ozemlje Nemanjeve Srbije, glavno mesto pa se je premaknilo iz mesta Ras proti vzhodu. Njuna zgodba se konča z 10 letno državljansko vojno.

Štefan Dušan je v svojih letih vladanja med 1331 in 1355, z osvajalskimi pohodi proti jugu, razširil državo vse do Korintskega zaliva. Preimenoval se je v ‘carja Srbov in Grkov’ ter bil leta 1346 kronan v Skopju. V svojem zakoniku je objasnil svoje povzdignjenje v carja kot božjo milost. Še preden je uspel izpolniti svoj načrt osvojitve Carigrada, je na osvojenih bizantinskih področjih umrl.

Njegov mladi naslednik, car Štefan Uroš, je zaradi slabega vladanja začel izgubljati posesti. Prihajalo je do odcepitev posameznih vladarjev pod srbskim carstvom, z vzhoda pa so v cesarstvo vojaško vpadli Ogri, kar je dokončno pokončalo dinastijo Nemanjićev in Srbijo postavilo pod novo tujo oblast.

Srbska država v drugi polovici 14. stoletja

Po smrti carja Dušana Štefana se je carstvo spremenilo, saj njegov sin Štefan Uroš ni bil sposoben naprej voditi države. Vladarji posameznih enot carstva so se osamosvajali in se vojskovali med seboj, prihajale so tudi grožnje od zunaj. Štefan Uroš je se povezal z močnim velikašem Vukašinom. Na pohodu proti Turkom je bil le ta ubit, kar je pripeljalo do ponovnega vojskovanja za njegovo lastnino, istočasno pa je umrl tudi car Uroš.

Vojna za Vukašinovo nasledstvo je državo pripeljala pod vladavino različnih velikašev. Ravno vsa ta pisanost različnih vladarjev ni mogla države držati v miru. Ravno v času bojev za dediščino so v Evropo posegli Turki, ki so si hitro podredili velika ozemlja. Hitro so osvojili Ser in se pomikali proti Solunu, izrabljali so krajevne spore in izkoriščali nenadzorovane situacije ob smrtih velikašev ter si tako podrejali ozemlja in vazale.

Kronanje carja Dušana

Sledilo je leto 1389, ko se je proti Srbiji namenil emir Murat. S svojo vojsko vazalov je preko Makedonije prišel do Kosova in se tu soočil z vojsko kneza Lazarja, Vuka Brankovića in kralja Tvrdka. Sledila je znana bitka na Kosovem polju, ki se je zgodila ravno na dan sv. Vida.

Rezultat bitke bi težko določili, umrl je emir Murat in knez Lazar, Turki pa so še nekaj časa ostali na Kosovem polju, preden so se odpravili na vzhod. Murata je nasledil sin Bajazit. Posledice bitke je lažje določiti, saj so same po sebi predvidljive. Smrt kneza Lazarja je ponovno prinesla boje in razprtije za njegovo nasledstvo. Te boje so ponovno izkoristili Turki od leta 1392 naprej, ko so najprej osvojili Skopje, nato še Vlaško in Bolgarijo.

Turška premoč se je pokazala leta 1396 v bitki pri Nikopolju, kjer so se Turki spopadli s pisano krščansko vojsko in jo močno porazili. Posledice pa so čutili vsi, ki so bili povezani s poraženci.

Srbija kot despotovina

Turški emir Bajazit je po kosovski bitki bil ogrožen na vzhodu s strani mongolskega kana Timurja. Bajazit je zbral svojo vojsko z vazali, med drugim tudi naslednika kneza Lazarja in sinove Vuka Brankovića, ter se zoperstavil Mongolom. Sreča je bila na strani Mongolov in v bitki pri Angori  je Bajazit z vojsko padel v ujetništvo. Kan Timur je vazale izpustil.

Štefan Lazarević, eden od naslednikov Lazarja, je v Carigradu prejel naziv despota s strani cesarja Janeza VII. Despot je pomenilo biti gospod, visok dostojanstvenik, prvi za cesarjem, vendar je kasneje beseda dobila pomen samovoljne, krute in neomejene oblasti. Ker je naslov dobil vladar države, je ta naziv v Srbiji postal vladarski naziv.

Štefan takrat še ni bil vladar podedovanih ozemelj in je za nasledstvo pričel boj s sorodniki. V bitki pri Tripolju je Štefan zmagal in nadvladal svoje nečake. Središče svoje nove države, po obsegu primerljive z državo Nemanjićev, je premaknil na sever v Beograd.

Bitka na Kosovem polju

Despotovina je doživela gospodarski vzpon z odpiranjem novih rudnikov srebra, povečanjem notranje trgovine in drugim.

Sledila je vladavina Štefanovega nečaka Jurija, saj Štefan ni imel naslednikov. Jurij je središče svoje despotovine prestavil v Smederevo ob Donavi, le nekaj kilometrov jugozahodno od Beograda.

Turki so pod vodstvom novih sultanov nadaljevali osvajalno politiko. Kmalu so si pod svojo oblast priključili Bosno. Sledili so pohodi na Srbijo, prvi leta 1438, naslednjega leta pa so osvojili prestolnico Smederevo. Čez 6 let je sledil protinapad krščanske vojske pod vodstvom poljskega kralja, despota Jurija in vojvode Janoša Hunyadija. Napad je uspel in despot je ponovno osvojil glavno mesto ter osvobodil svoja sinova, oslepljena s strani sultana Murata II. Nasledstvo je tako pripadlo najmlajšemu sinu Lazarju.

V Turčiji je medtem na oblast prišel Mehmed II., ki je leta 1453 osvojil Carigrad in končal krščansko cesarstvo. V letih 1455 in 1458 je vodil napada na Srbijo in v drugem pohodu osvojil Smederevo ter s tem naredil konec srbski državi.


Kategorija: Faksimile Tagi: , , , , ,

Hrvaška država od 10.-12. stoletja

Dodaj komentar Četrtek, 13. September 2012 Komax

V začetku 10. stoletja je bil na oblasti Tomislav, ki velja v zgodovini kot prvi kralj Hrvaške, kar pa ni potrjeno. Po njegovi smrti je prišla država v krizo, prišlo je do menjave večjega števila vladarjev. Proti koncu 10. stoletja se je kriza končala. Takratni vladar Držislav je iz Carigrada prejel naslov eparha in patricija. Navezal je sorodne stike z dalmatinskim patriciatom in Benetkami.

Smrt kralja Petra

Nasledil ga je najstarejši sin Svetoslav Suronja. Zaradi prepira s svojima bratoma je sledila državljanska vojna v kateri sta brata Krešmir in Gojslav slavila zmago in prevzela oblast. Sledil je Krešmirjev sin Štefan, ki se je oženil s hčerjo beneškega doža.

Štefanov sin Peter Krešmir IV. in naslednik Dimitrij Zvonimir sta vodila Hrvaško v vrhuncu zgodnjesrednjeveškega razvoja. Država si je pripajala ozemlja bizantinske Dalmacije. Mesta so postajala središče trgovanja in blagovno denarnega gospodarjenja, še posebej primorska. Državo je v času njunega vladanja bila v popolnem miru. Zvonimir pa je leta 1075 prejel krono od papeža Gregorja VII. kar je še okrepilo mednarodne odnose.

To je bil čas intenzivnega pokristjanjevanja in nastajanja zrele krščanske družbe. Ustanavljali in krepili so se samostani, širile so se cerkvene posesti. Krščanstvo je prodrlo v vse konce Hrvaške, povsod so se zidale nove cerkve ali obnavljale stare.

Po Zvonimirjevi smrti ga je nasledil Štefan II, ki pa ni vladal dolgo in z njegovo smrtjo je izumrla rodbina kraljevske krvi, Trpimirovići. Pravice do prestola so pripadle ogrski rodbini Arpadovcev, ki so se leta 1097, z zmago nad pretendentom Petrom, le zavihteli na prestol. Leta 1102 je bil okronan Koloman za kralja Hrvaške in Dalmacije, kot prvi iz ogrske rodbine.

Kralj Tomislav

Spori z Benetkami, ki so se vlekli že iz 11. stoletja, so se z nastopom ogrske dinastije še povečali. Priobalna mesta so bila Benetkam zelo pomembna, predvsem zaradi pomorskih poti v Carigrad, hrvaški vladarji pa niso imeli velike oblasti nad njimi, predvsem zaradi oddaljenosti glavnega mesta od obale. Koloman si je z vojsko pridobil mesta pod svojo oblast, zato so Benečani s pomočjo ladjevja ponovno mesta zavzeli. Sledilo je prehajanje mest izpod ene pod drugo oblast.

Hrvaško-ogrski vladarji pa so posegali tudi v bosansko vladavino, ko so konec 12. stoletja izgubili stik z bosanskimi vladarji. Vojna z Bosno se je začela z izgovorom o krivi veri, ki se je takrat pojavila v Bosni v obliki dualizma.


Kategorija: Faksimile Tagi: , , , , ,

Bolgarska država od 10.-12. stoletja

Dodaj komentar Četrtek, 13. September 2012 Komax

Konec 9. in začetek 10. stoletja je pod vladavino carja Simeona I. za Bolgarijo čas zlate dobe. Podredi si veliko ozemlje in postane velik konkurent bizantinskemu cesarstvu ter se okliče za carja Bolgarov in Grkov. Simeon je 927 leta umrl, Bolgarija pa je bila oslabljena zaradi mnogih vojn s sosednjimi državami in je na koncu prišla pod Bizanc z osvojitvijo glavnega mesta Preslav v letu 971.

Bolgari v bitki

Sledi nekaj let pod bizantinsko oblastjo, potem pa se s notranjo vstajo na oblast povzpne car Samuel. Ponovno osvoji nekatera izgubljena ozemlja, Bizanc pa tega ni zmožen ustaviti zaradi notranjih sporov. Proti koncu 10. stoletja si bizantinska država ponovno opomore in je spet zmožna spopada z Bolgari. Samuel je doživljal poraz za porazom in leta 1014 je doživel zadnjega. Njegova naslednika Ivan Vladislav in Gavril Radomir se nista uspela dokazati kot sposobna voditelja in v letu 1018 je Bolgarija popolnoma poražena in preide pod bizantinsko vladavino.

Za Bolgarijo pridejo stoletja pod bizantinsko vlado. Proti sredini 11. stoletja je Peter Deljan poizkušal ponovno prevzeti oblast vendar neuspešno in je bil ubit. Bizanc je vse do konca 12. stoletja zavladal brez problemov. Leta 1185 je nastopila državna vstaja in na prestol Bolgarije je prišel car Peter II., Bizanc pa je bil primoran priznati bolgarsko neodvisnost. Peter se je oklical za carja Bolgarov, Grkov in Vlahov.

Peter Deljan

Na novo vstala država je zasedla teritorij med Črnim morjem, Donavo in Staro Planino, ter del Makedonije, Moravske in Beograd.


Kategorija: Faksimile Tagi: , , , , ,

Nazaj


Zgodovinski utrinki


Eksotična plesalka
O začetkih eksotičnega plesa so menenja deljena in obsegajo čas od Babilona pa do 20. stoletja. Prve pisno omembo najdemo v komediji Tomasa Otawaya iz leta 1681. Prav tako se pojavljajo omemebe eksotičnega plesa v različnih mitih. Že Sumerci omenjajo pohod boginje Inine v podzemlje (mit se povezuje z bibiljiskim plesom 7 tančic), pri Grkih je v 6.stol. pr.n.št. prišel v veljavo Solonov zakon, ki prepoveduje ples z odstranjevanjem oblek pred moškim občinstvom. V starem Rimu je eksotični ples del praznovanja Floralije. V Bizantinskem cesarstvu naj bi žena cesarja Justinijana 1. začela v življenju kot eksotična plesalka. Večji pojav eksotičnega plesa pa se začne konec 19. stoletja.

Koledarnik

September 2012
P T S Č P S N
« Avg   Feb »
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930