Arhiv za mesec Avgust 2012

Jadran v zgodnjem srednjem veku

Dodaj komentar Sobota, 18. Avgust 2012 Komax

Stanje na Jadranu je bilo od 6. stoletja naprej v prid Bizantincem. Od 6. stoletja naprej je bilo celotno Jadransko morje spet pod bizantinsko oblastjo, za varnost pa je skrbel ravenski eksarhat, ki je bil ustanovljen proti koncu 6. stoletja, propadel pa je sredi 8. stoletja z langobardsko osvojitvijo.

Grški ogenj

Vse do 7. stoletja je bila vzhodna obala pod bizantinsko oblastjo, nato pa se je ta s vpadi Slovanov zmanjšala. Slovani so zavzeli Dalmacijo, porušili glavno mesto Salono, Prevalitano in večji del Epira. Bizancu so tako ostalo v rokah le dalmatinski otoki ter priobalna mesta: Zadar, Split, Trogir, Dubrovnik, Kotor,ter nekaj manjših. Zahodni del pa je tudi ostal le delno pod njihovo oblastjo, vendar to na vladanje ni imelo vpliva.

Provinca Venetia se je v tem času že počasi ločevala od Bizanca. Postala je neodvisna, zastopala interese Bizanca in skrbela za svojo lastno korist.

Vzhodna obala je bila pomembna za Bizanc zaradi svoje zmožnosti plovbe med otoki, ki so bili varni pred nevihtami, kar je omogočalo stalno preskrbljenost trgovskih poti. Predvsem za pomorščake je bila obala varnejša od odprtega morja, predvsem pa lažja za navigacijo. Tudi oskrba in popravilo ladij je bilo bolj priročno.

Do konca 8. stoletja se je oblast še zmanjšala, ostale so jim le še Dalmacija, Venecija in nekaj mest v Apuliji. Venecija pa je bila še dodatno v navskrižju med frankovsko državo in bizantinskim cesarstvom. Med vlado cesarja Nikeforja je prišlo do sporazuma v Aachnu. Bizanc se je takrat odrekel Istri, izgubil pa Dalmacijo z izjemo obalnih mest in otokov. Venecija, Sicilija, Kalabrija in Neapeljski dukat pa so jim ostali.

V začetku 9. stoletja je Bizanc povrnil ravnotežje na jadranskih obalah, več ali manj z ekspedicijami iz Carigrada ali Jonskih otokov. Kontrola morja se je prepustila Benetkam in lokalnim dalmatinskim oblastem. Dalmacijo je odlikovala visoka stopnja samoupravljanja, na čemur je tudi temeljila struktura mest.

Sredi 9. stoletja je prišlo do sprememb. Z juga so vdirali Arabci, na obale pa so prišli Slovani, Hrvati in Neretljani. Moč Bizanca je oslabela. Ob arabski zasedbi Tarenta je bilo skupno bizantinsko beneško ladjevje poraženo, Arabci pa so poraz izkoristili za ropanje po Jadranu.

Comacchio

V letu 866 so Arabci oblegali Dubrovnik, zato so se ti obrnili na Bizanc. Poslano jim je bilo močno ladjevje, ki je po 15 mesečnem obleganju Arabce le prisililo k umiku, Benečani pa so jih kasneje premagali. Povrnila sta se bizantinski ugled in oblast. Čez desetletje so bili Arabci spet v obleganju, tokrat na Gradež. Obleganje so opustili, ko je iz Gradeža prišel proti napad, zato pa so prepluli Jadran in opustošili Comacchio. To pa je bila tudi njihova zadnja ekspedicija v Jadran.

Nova nevarnost pa so za Benetke bili novi narodi na obalah. Prihajalo je do vse pogostejših spopadov med Benečani in Slovani. Benečani so skupaj z Italijani nastopili proti Slovanom. Hrvaški in neretjanski gusarji so napadali Benečane. Mir so dosegli šele s papeževim posredovanjem. Od konca 9. stoletja je na Jadranu zavladal mir.


Kategorija: Razno Tagi: , , , ,

Verska podoba vzhodnorimskega cesarstva v zgodnjem srednjem veku

Dodaj komentar Sobota, 18. Avgust 2012 Komax

Obdobje v času zgodnjega srednjega veka je za področje Jugovzhodne Evrope precej pisano. Na področju Vzhodnorimskega cesarstva imamo spajanje rimske tradicije in helenistične kulture z novo vero, krščanstvom, medtem, ko je zunaj meja tega cesarstva prisotno poganstvo, različno od ljudstva do ljudstva.

Nicejski koncil

Vzpon krščanstva v notranjosti cesarstva se je začel že leta 312 n.š., ko je Konstantin Veliki z odlokom dovolil krščanstvu svobodno opravljanje obredov. Preganjanje kristjanov se je tako končalo, nastopil pa je arijanski spor, ki so ga rešili leta 325 na nicejskem koncilu. Konstantin Veliki je postavil cerkev pod svoj nadzor in tako začel obojestransko sodelovanje cerkve in države, krščanstvo pa je postalo, v času cesarja Teodozija I., edina državna vera.

Vzpostavitev veze med cerkvijo in državo je za nekaj časa okrepila cesarstvo pred napadi barbarskih ljudstev na mejah. Vendar se je zaradi notranjih problemov tudi ta obramba rušila. Tako nastopi v 6. stoletju čas vpadov tujih ljudstev, ki je prinašal tudi nove vere v cesarstvo.

Novo naseljeni prišleki so na ozemlje cesarstva prinesli poganstvo, ki ga je bilo potrebno izkoreniniti in zamenjati s krščanstvom. To izhaja predvsem iz krščanskega mišljenja, da je njihova vera, edina prava vera in je namenjena prav vsakemu posamezniku. Tako so počasi in vztrajno izkoreninjali pogansko religijo. Obnovile so se številne cerkve, ki so bile zapuščene ob naselitvi. Vzpostavila se je ponovna verska enotnost v cesarstvu.

V državnih tvorbah ljudstev izven cesarskih meja pa je pokristjanjevanje trajalo dlje. Bolgari, ki so bili naseljeni severno od meje bizantinskega cesarstva, so krščanstvo sprejeli šele v drugi polovici 9. stoletja, Srbi pa so bili v celoti pokristjanjeni šele v 10. stoletju.

Goti in arijanstvo

Vsa ta prisilna opustitev starih ver in sprejetje novega verovanja je s časom privedla v nove spore. Tako se je v začetku 8. stoletja pojavil nov problem poimenovan ikonoklazem, ki je več kot stoletje pretresal bizantinsko krščanstvo.

Kristološki spori v Bizantinskem cesarstvu

Vse od 7. stoletja so se v bizantinskem cesarstvu pojavljali novi problemi. Težave so grobo rečeno nastajale povsod, tako v družbi, kot v vojski in cerkvi. Prišlo je do novega gibanja, ikonoklazma, usmerjenega proti čaščenju podob, ki pa ni bilo samo verski in teološki problem ampak tudi družbeni in politični fenomen.

Od 4. stoletja naprej je bilo čaščenje podob v porasti. Za vernika ni bilo dovolj poročilo o mučeništvu, vernik si je moral mučenika predstavljati, zato so na lesene plošče upodabljali svetnike in mučenike. Čaščenje podob ali ikonodulstvo je hitro zajelo vse državne sloje, od revnih do najvišjih funkcionarjev. Konec 7. stoletja je prišlo do prepovedi upodabljanja Kristusa kot jagnjeta ter nadaljnjega upodabljanja v človeški podobi.

Iz tega tudi izvira vzrok za ikonoklazem, torej upodabljanje Kristusa, kar je izkazovalo njegovo človeško naravo, ki pa je kot božji sin nima. Sam neposreden izbruh spora pa ni znan oziroma ga ni mogoče določiti na podlagi majhnega števila virov.

Boj proti svetim podobam je pričel cesar Leon III. že leta 730, val uničevanj in preganjanj pa se je začel pod vladavino njegovega sina Konstantina V. Ta uničevanja so se prenehala z njegovo smrtjo leta 775. V naslednjih letih pa se je čaščenje podob ponovno dovolilo. Cesar Leon V. je ponovno uveljavil prepoved, ki pa je ostala brez zagona, v Konstantinoplu pa se je vzpostavila glasna skupina zagovornikov ikon iz samostanskih vrst. S smrtjo cesarja Teofila se je končala doba ikonoklastičnih strank, njegova žena Teodora pa je leta 843 sklicala sinodo, ki je dokončno sankcionirala čaščenje podob.

Zmaga nad ikonoklazmom

Spor je imel posledice le na teologiji ikon, na temeljne pretrese države pa ni vplival. Sam spor je kot notranji razdor zajel vse sloje države, zlasti oborožene sile in s tem onemogočal obrambo pred zunanjimi sovražniki.


Kategorija: Faksimile Tagi: , , , , ,

Srednjeveški Konstantinopolis – »čudežno jabolko«

Dodaj komentar Sobota, 18. Avgust 2012 Komax

Čudežno jabolko ali z drugimi besedami mesto tisočerih priložnosti, kjer si je lahko vsakdo ustvaril zlato prihodnost, če je le imel nekaj sreče ter veliko znanja in iznajdljivosti. Gre za primerjavo z današnjim sodobnim ‘velikim jabolkom’, New Yorkom.

Kostantinopelsko pristanišče

V Bizancu se je po zmagi nad ikonoklazmom vzpostavilo ozračje, ki je državo popeljalo na vrhunec notranjega in zunanjega razvoja, ki je bil dosežen v 10. stoletju.

Razvoj kmečkega dela države je najbolj vplival na ta vrhunec. Neodvisni kmeti so postali glavna moč vaških občin, ki so bile uveljavljene na podeželju, družbene razlike v zemljiških posestvih pa so napredovale. Nekateri premožnejši kmetje so celo zapuščali vaške občine, spet drugi so kupovali zemljo od propadlih kmetov in jo dajali v najem ter obdelavo sužnjem. Vaška občina je tako postala fiskalna enota države, plačevanje davkov je bilo skupno in plačevalo se je tudi za zapuščeno ali neobdelano zemljo. S tem je nastala ena od vrst bizantinskega plemstva.

Del plemstva je tudi prihajal iz aristokracije ter civilne ali vojaške administracije. S krepitvijo teh slojev se je začela, po nekaterih domnevah, bizantinska fevdalizacija.

Ko je Leon VI. z zakonodajo prepovedal nakup zemlje določenemu delu plemstva je s tem omogočil krepitev zemljiške aristokracije, ter povzročil boje med provincialnim in kmečkim plemstvom. Provincialno plemstvo je bilo v 10. stoletju močno in privilegirano, začelo se je širiti in pridobivati zemljo kmetov. Dohodki zemljišč so prihajali, namesto v državno blagajno, v roke provincialnega plemstva.

Od časa cesarja Romana Lekapena naprej so se vrstili zakoni, ki so začeli ščititi drobna kmečka posestva. Rešitev se je našla v predkupni pravici za pet drugih skupin pred provincialnim plemstvom. Vračala so se tudi posestva, ki so bila pridobljena nezakonito. Vendar pa so se kmeti zaradi revščine še vedno zatekali pod zaščito dinatov, ‘močnih ljudi’.

Vse to se je obrestovalo s prihodom cesarja Nikefora II. Foke, ki je ščitil dinate in omogočil širjenje veleposesti z zakonom. Naslednika Ivan I. Cimisk in Vasilij II. sta se borila proti nevarnemu plemstvu. Predvsem Vasilij II. je uzakonil povrnitev zemljišč kmetom, omejil širjenje cerkvene posesti in zaplenil posestva magnatov.

Kronanje Vasilija II.

Potrebno pa je še pogledati stanje meščanske družbe in mest. Meščanstvo se je pomaknilo za zidove mest, ta pa so postala vojaški, trgovski ali duhovni centri, gospodarstvo pa je bilo večinoma denarno. Postala so trgovski in proizvodni centri, tržišča ter sedež zemljiške gospode.

Trgovci in obrtniki so bili organizirani v cehe, ki so izvirali še iz poznorimskih časov, prišli pa so pod državno kontrolo. Takšna državna kontrola je obveljala tudi za tuje trgovce, kar je prineslo kasnejšo uveljavitev italijanskih trgovcev.

Poleg Carigrada so se uveljavili tudi drugi centri proizvodnje in trgovine, predvsem na Balkanu, ob Črnem morju in v Mali Aziji, vendar so viri o drugih mestih redki.

Cesarska vsemogočnost in državna birokracija sta dosegli vrhunec. Cesar je bil na čelu vsega, vojske, uprave, sodnije in tudi cerkve, kjer je kot patriarh deloval v prestolnici. Ustanovil je cesarsko vojsko, s sedežem v prestolnici, s poklicnimi vojaki. Vojska je bila ustanovljena predvsem z namenom boja proti uzurpatorjem. Centralizacija je tako bila na vrhuncu.

To je bil čas makedonske dinastije, ki je vladala skoraj dve stoletji in takrat je bizantinska država dosegla vrhunec, tako geografsko kot politično in gospodarsko.


Kategorija: Faksimile Tagi: , , , , ,

Zgodnjesrednjeveški Konstantinopolis – »drugi Rim«

Dodaj komentar Sobota, 18. Avgust 2012 Komax

Drugi Rim se je v zgodovinopisju uveljavil predvsem zaradi namena s katerim je Konstantin Veliki dal zgraditi to mesto, da bi zgradil drugi Rim. Mesto je bilo tudi poimenovano Novi Rim, vendar se ime ni prijelo. Prav tako je imelo skoraj identično arhitekturno zasnovo, poiskali pa so tudi 7 gričev, kot v Rimu. To ime pa je tudi uveljavilo s tem, ko je bilo proglašeno za prestolnico Vzhodnorimskega cesarstva.

Konstantinopolis

Po začetnem uspehu v bizantinski politiki so se v 7. stoletju pojavile težave, ki so državo skoraj strmoglavile. Notranja kriza z vojaškimi upori, državljanskimi vojnami in nezadovoljnim podeželjem je zaznamovala začetek 7. stoletja. Notranjo krizo so še dodatno pretresle težave na mejah, Slovani in Obri na Balkanu, Perzijci pa v Mali Aziji.

Takrat pa je nastopil cesar Heraklej z novo družbeno ureditvijo in upravno organizacijo. Center države je postal v Mali Aziji, Heraklejeve spremembe pa so dale državi srednjeveško podobo.

Vrhovna vojaška in civilna oblast je prešla v roke vojaškega poveljnika – stratega. Maloazijsko področje so razdelili na teme, v Italiji in Afriki pa so vojaški eksarhi dobili v roke tudi civilno oblast. Tematska ureditev se je malce kasneje uveljavila tudi na Balkanu. Največ zemljišča je imela država v Mali Aziji. Tam in tudi na Balkanu je država dala ta zemljišča v zasebno last stratiotom, oprostili pa so jih tudi davščin. Posest je bila dedna, lastnik pa je bil primoran služiti vojsko in braniti meje v primeru napadov. Tako se je opustila najemna in uvedla domača vojska sestavljena iz kmetov – stratiotov.

Pričelo se je tudi s kolonizacijo. Veliko število Slovanov so v ujetništvu, kot stratiote, naselili na področje Male Azije, v temo Opsikion, Skite ali Bolgare pa na področje Vie Egnatie. Podobno se je zgodilo tudi z Armenci na meji in Grki iz Hellade, Grčije in egejskih otokov. V 9. stoletju so prebivalce tem prisilili v prodajo posestev in jih preselili v sklavinje, poslovanjene dele dežele. Kolonizacija pa je kasneje potekala tudi izven bližnje okolice Carigrada, na primer na Sicilijo ali v Južno Italijo.

Poleg stratiotov so se razvili tudi svobodni kmetje in nova oblast je za vse skupaj uvedla tudi nov kmečki zakon, davčni sistem se je poenostavil in davki so se zmanjšali.

Spremembe so se pokazale v provincialnih upravah, kjer so ukinili perfekture in ustanovili ministrstva z logoteti na čelu. Province so bile centralizirano usmerjene z avtokratskim načinom oblasti. Zaradi nevarnosti uzurpacij je prihajalo do ustanavljanja manjših tem, oziroma drobljenja že ustanovljenih, ki so do konca 10. stoletja dobile dokončno podobo.

Predhodna dvojezičnost se je po novem pokazala v uveljavitvi le grškega jezika, še ta pa se je delil na ljudskega in ‘čisti’ grški jezik. Opuščali so se poznorimski naslovi, čeprav ne tako zaznavno.

Hipodrom v Konsantinoplu

Bizanc je tako postal edina civilizirana država z organizirano in razvito upravo, denarnim gospodarstvom in moderno organizirano ter tehnično razvito vojsko. Popuščanje državnega nadzora, različno od teme do teme, je tako omogočilo gospodarsko, družbeno in politično liberalizacijo.

Konec zgodnjesrednjeveškega Bizanca pa se je pokazal v ikonoklazmu, gibanju naperjenemu proti čaščenju ikon, ki se je končalo sredi 9. stoletja. Cesarstvo se je ponovno povzpelo, obetala se je nova, še boljša doba.


Kategorija: Faksimile Tagi: , , , ,

Politična in družbena podoba zgodnjesrednjeveške JV Evrope – od ustanovitve Konstantinopolisa do leta 610

Dodaj komentar Sobota, 18. Avgust 2012 Komax

Jugovzhodna Evropa se je skozi celotno zgodovino spreminjala, tako družbeno kot politično in tudi čas od 4. so 7. stoletja ni izjema. Naselja so v stalnem razvoju, sploh tista ob glavnih prometnicah, kot sta Via Egnatia in Via Militaris, ki preko Balkana vodita v Carigrad.

Ostanek Vie Egnatie

Družbeno stanje je bilo v začetku tega obdobja v razpadu, predvsem je na to vplival razpad Rimskega imperija. Svobodno kmečko prebivalstvo je začelo propadati, nastali so koloni, kmetje odvisni od lastne zemlje. Obrtniki v mestih so se pričeli vključevati v korporacije, s strani države pa so, skupaj s trgovci, bili tudi obdavčeni.

Spremembe v družbi so se pokazale tudi po sprejetju krščanstva kot edine vere in opustitvi politeizma. Prihajalo je do uporov prebivalstva, ki je zavračalo novo vero in prihajalo je do menjave vere z vojaško pomočjo.

Nastale družbene probleme so reševali tudi preko vojaške organizacije in ne samo z uvajanjem novih reform. Okrepila se je obramba meja, vojaki na mejah pa so dobili v službo tudi posestvo za obdelavo, oproščeni pa so bili davka na posest.

V političnem pogledu je prišlo do velikih sprememb. Stara municipalna ureditev je propadla, nova upravna ureditev pa je bila v rokah cesarja in uradniškega aparata. Zasnovan je bil nov upravni sistem, podlaga za tisočletni obstoj Bizantinskega cesarstva.

Organizacija je postala centralizirana in hierarizirana, s cesarjem kot absolutnim vladarjem. Volitve vladarja so pripadale trem političnim skupinam: senatu, vojski in mestnemu prebivalstvu. Cesar je tako postal absolutni gospodar, vrhovni vodja vojske, vrhovni sodnik in edini zakonodajalec. Prav tako je imel verski naziv ‘božji sin’, kot vladar, ki je z božjo voljo nastavljen. Razvil se je cesarski kult.

Denarni davki so v začetni krizi izgubili na vrednosti, zato jih je cesar Dioklecijan zamenjal z dajatvami v naturi, kar se je uveljavilo v stalne državne dohodke. Kroženje denarja se je posledično zmanjšalo. Konstantin Veliki je uvedel nov denarni sistem, ki je temeljil na zlatniku – hiperperju.

Državna politika do krščanstva se je spremenila s priznanjem cesarja Teodozija I. kot edine državne vere. Vendar pa je med državo in cerkvijo prihajalo do zapletenih odnosov. Cesar je ščitil cerkev, država pa je iz nje črpala ideološko moč.

Cesar Justinijan, kip na stebru v Carigradu

Vpliv na politični razvoj je imela tudi nenehna obramba pred vdori barbarov. Prav to stalno vojskovanje na mejah je tudi omogočalo vdore Slovanov na Balkan. Cesar Justinijan je potem le obnovil enotnost in preprečil nadaljnje vpade, a so se vseeno proti koncu 6. in v  začetku 7,. stoletja pojavile državljanske vojne, narodne vstaje in vojaški upori. Prav eden izmed vojaških uporov je v 7. stoletju omogočil Slovansko naselitev in dokončno spremembo družbenega ustroja Jugovzhodne Evrope.


Kategorija: Faksimile Tagi: , , ,

Etnogeneze ljudstev JV Evrope in zgodovinopisje

Dodaj komentar Petek, 17. Avgust 2012 Komax

Etnogeneza ali spajanje narodov je v zgodovini eden od pojavov, ki se stalno dogaja. V navadi je, da etnogeneza pripelje do prevlade enega naroda nad drugimi ali v redkih primerih do nastanka novega naroda s spojitvijo.

Slovani v bitki

Tako se je, se in se bo tudi na področju Jugovzhodne Evrope dogajala etnogeneza. Da se v tem zapisu osredotočimo samo na čas srednjega veka, naj najprej podam stanje na Balkanu pred začetkom preseljevanja ljudstev, torej čas 3. stoletja našega štetja.

V tem času se je Balkanski polotok v večini nahajal pod oblastjo Rimskega cesarstva. Lokalna ljudstva Dalmatov, Mezijcev, Tračanov, Grkov, itd. so bila pomešana z Romanskim. Navada Rima je bila, da je v novo osvojena ozemlja naseljeval ljudi iz Italije, predvsem odslužene poveljnike in vojake, trgovce in obrtnike.

Idila se je končala z vdori Hunov in njihovimi plenjenji po balkanskem delu Rimskega cesarstva. V 5. stoletju so Germani plenili po Balkanu in se potem premaknili preko Italije naprej proti zahodu. Prokopij iz Cizareje v 6. stoletju poroča o prvem premiku Slovanov na področje Balkana. Gre za ljudstva, ki so prišla na to področje z juga, nekje od obal Črnega morja. V desetletjih zatem so že poročila o prihodu Hrvatov ter kasneje še ostalih ljudstev kot so Srbi, Bolgari, Avari.

S tem se je začelo postopno spajanje staroselcev in novoselcev. Takrat že Bizantinsko cesarstvo oziroma Vzhodno rimsko, je nove prišleke hitro porabilo v lastne interese, saj obstajajo poročila o Slovanih v cesarski vojski.

Slovani med selitvijo

Vsa ljudstva pa se s prišleki niso najbolje razumela. V zapisih je tako zapisano, da se Vlahi, takrat že delno romanizirani, niso ravno najbolje razumeli s Slovani. Zanje ni bilo v navadi skupno življenje dveh različnih ljudstev v enem mestu. Ta nesoglasja so se rešila šele kasneje s pokristjanjevanjem in razvojem gospodarstva.

Ne smemo pozabiti niti na nekatera ljudstva, ki se jih niti romanska etnogeneza ni dotaknila bolj kot obrobno. Tako ljudstvo je na primer ljudstvo Albancev ali Arbanesov, ki jih pozneje srečamo tudi pod imenom Shipetarji.

Po umiritvi preseljevanja in ustalitvi ljudstev se je pričelo tudi pokristjanjevanje. Najprej naj bi se pustili krstiti Bolgari. Del Slovanov je bil krščen že ob naselitvi ok. 7. stoletja, intenzivneje pa se je krščevalo v 9. in 10. stoletju. Samo pokristjanjevanje je še dodatno vplivalo na etnogenezo, ker so se z novo vero ljudstva še bolj povezala, skupen pa jim je postal tudi verski jezik. Jezik se je kasneje le spreminjal in prilagajal ljudskemu.

Pokristjanjevanje pa ni prineslo miru med narodi. Tako na primer pokristjanjenje Bolgarov ni odpravilo političnih nesoglasij z Bizancem, kar je vodilo v vojaške spopade, v katerih so se Bolgarom pridružili tudi Srbi.

Velik vpliv na etnogenezo Jugovzhodne Evrope je imela tudi kolonizacijska politika Bizantinskega imperija, ki je potekala vse do 13. stoletja. Poročila o preselitvi vojaških enot in beguncev, ki so prebežali na bizantinsko ozemlje, pričajo o tej politiki. Teofan opisuje naselitev okoli 200.000 Slovanov, ki so prebežali iz Bolgarije, na območje v Bitiniji. Ali pa naselitev različnih ljudstev, Kafiri, Tračani, Armenci, v novo ustanovljeno mesto Lakedemon(Šparta) zaradi slovanskih napadov. Naselitve so potekale tudi na novo osvojena ozemlja, npr. na osvojena ozemlja Armencev. Na takšna ozemlja so naseljevali vojaške enote, teme, zaradi katerih so potem tudi območja dobila ime ‘tema’.

Mohamed II

Takšna politika se je nadaljevala vse do začetka vpadov in osvajanj Turkov v 14. in 15. stoletju. Najprej je konec 14 stoletja bilo osvojeno kraljestvo Srbije. Po padcu Bizanca v letu 1453 pa so bili boji še hujši. Sledile so vojne z obstoječimi kraljestvi, Hrvaškim, Bosanskim, Madžarskim. Nekatera so bila premagana, spet drugim je uspelo odbiti napadalce. Ponekod je zavladala je nova oblast, drugačna politika, kultura in vera. Ljudstva so se po prihodu Turkov spremenila, nekatera so sprejela novo vero, spet druga so se naprej upirala. Balkan je pridobil novo podobo, s fesi na glavah.


Kategorija: Faksimile Tagi: , , , ,

Viri za zgodovino JV Evrope v srednjem veku

Dodaj komentar Četrtek, 16. Avgust 2012 Komax

V zgodovinopisju je znano, da dlje v preteklost gremo, manj imamo na voljo virov za raziskovanje. Tudi v primeru virov za področje Jugovzhodne Evrope bi lahko rekli enako. Dlje v srednji vek raziskujemo, manj je podatkov in za določene teme zgodovine so na voljo le domneve na podlagi majhnega števila virov.

Bukve

Tako se za pisanje srednjeveške zgodovine Balkana uporablja vse vire, ki so do danes na voljo. Od arheoloških najdb, raznih napisov na raznih spomenikih in ruševinah, stavbne dediščine, umetnostnih spomenikov, vse do pisanih virov, ki postajajo skozi srednji vek vse številnejši.

Za obstoj pisanih virov se gre vsekakor zahvaliti predvsem samostanom, ki so v svojih knjižnicah ohranili številne zapise. Mnoge med zapisi še vedno odkrivamo in z vsakim novim se odpre dodaten pogled na preteklost srednjeveškega Balkana. Prav tako so hranitelji virov tudi mestni arhivi, ki pa so bili ustanovljeni pozneje skozi srednji vek, ko se je povečala potreba po zapisovanju in hranjenju listin predvsem v pravne in trgovinske namene.

Zasluge za pisanje teh virov imajo predvsem ljudje vladarske narave, ki so po smrti želeli pustiti naslednikom še kaj drugega kot le lastno ime in so dali zapisati različne dogodke v svoji ali državni zgodovini. Vso to delo je potem pristalo na vladarjevih pisarjih, ki so te dogodke pridno beležili. Velikokrat so zapisi teh dogodkov sodobni, spet drugič gre za zapise, ki so napisani po določenih spominih in je resničnost vprašljiva, ter jih je potrebno uporabljati z rezervo.

Virov za področje Jugovzhodne Evrope je kar veliko. Res da je večina virov iz časa po 10. stoletju, vendar pa je tudi kar nekaj mlajših. Najbolje bo, če navedem po nekaj virov za posamezno stoletje, saj bi navedba vseh virov vzela precej časa.

Za čas 6. stoletja so se v strokovni literaturi pojavili trije viri, Prokopij iz Cezareje, Kasiodor ter besedila v Čedajskem evangelijarju. V 8. stoletju so podatki črpani iz zapisov Gotschalke, Pavla Diakona in Frankovskih analov. V 9. stoletju se pojavijo zapisi patriarhov Nikefora in Teofana. Teofanovi zapisi se nadaljujejo tudi po njegovi smrti, pisci pa se podpisujejo zgolj kot “nadaljevalec Teofana”. V 10. stoletju sledi eno najbolj znanih del cesarja Konstantina Porfirogeneta, “De administrando imperio”. Pišejo pa tudi Ivan Diakon, Leon Diakon, cesar Roman Lekapen, kremonski škof Liutprand.

Od 10. stoletja naprej se viri kar vrstijo. Tako imamo za 11. stoletje Viljema Apulskega, Mihaela Ataljata, Kekavmena iz Tesalije, ter kronike Skilice. V 12. stoletju sledijo že posamezne listine, npr. Hilandarska, letopisi, letopis popa Dukljanina, evangeliji, Miroslavov evangelij, ter dela posameznih piscev kot so Joanes Kinam, Niketas Honiates ter Ana Komnenova, kot ena prvih ženskih zgodovinark, s svojo Aleksijado. V naslednjih stoletjih pride do nastanka še nekaterih evangelijev, Vukanov, zakonikov, Dušanov zakonik ter Vidovdanski zakon,  dela Tomaža Arhidiakona in spisi v delu “Liber Pontificalis”.

Konstantin Porfirogenet na smrtni postelji

V tem času, 13. stoletje, je ustanovljen tudi Dubrovniški arhiv, ki še vedno hrani vse listine od svojega nastanka naprej.

V 15. stoletju se pojavljajo tudi listine in celo knjige v narodnem jeziku in ne le v Latinščini in Grščini. Tak primer je delo v Hrvaščini z naslovom “Misal po zakoniku rimskega dvora”. Taka dela nakazujejo širjenje zgodovinopisja, ki se lahko širi tudi med učenjake brez znanja katerega od tujih jezikov.

Vedno le več je listin in tekstov s področja trgovine in gospodarstva. Poslovna knjiga z Rodosa je lep primer kako se je za zapisovanje uporabljalo vse kar je bilo na voljo, saj je zapisana na zadnjih straneh knjige o Aristotelovih delih.

Ne gre pa pri vsem tem pozabiti tudi na ponarejene dokumente, ki se pojavljajo skozi zgodovino. Lep primer tega so pisma med cesarjem Leonom III in papežem Gregorjem II, ki so se na koncu izkazala za ponaredke.

Več ali manj je tu navedena večina pomembnejših virov za zgodovino Jugovzhodne Evrope v času srednjega veka. Zelo verjetno je, da se je v zadnjem času našlo še kaj novega, kar tukaj ni zavzeto in je zato izpuščeno.


Kategorija: Faksimile Tagi: , ,

Spoznavanje s srednjeveško zgodovino JV Evrope od 17. do 21. stoletja

Dodaj komentar Četrtek, 16. Avgust 2012 Komax

Jugovzhodna Evropa je v današnjem času sinonim za obče bolj uporabljen izraz Balkan oziroma Balkanski polotok. Gre za celinsko področje med Črnim in Egejskim morjem, ter med Jonskim in Jadranskim morjem, ki je ime dobilo po gorovju Balkan v današnji Bolgariji.

Balkan

Balkanski polotok v 4. stoletju

Še iz časa Rimskega imperija je bil Balkanski polotok poimenovan kot polotok Haemus, po traškem kralju. V zgodovinopisju je mogoče izslediti prvo omembo Balkana že v 15. stoletju, v pismu papežu Inocencu VIII, širše pa se je pričel izraz uporabljati v 18. stoletju. Geografsko je ime Balkanski polotok postavil nemški geograf August Zeune leta 1808, vendar se njegova teorija o obsežnosti polotoka ni prijela.

Čeprav dejanska meja med Balkanom in Srednjo Evropo še danes ni dokončno urejena, se je uveljavila postavitev severne meje po liniji rek Donave, Save in Kolpe. Kot pa vse kaže bo meja s časom šla še južneje, saj se iz države v državo Balkan vedno začenja pri sosedih.

Vse do začetka priseljevanja ljudstev, je bilo področje Jugovzhodne Evrope dokaj mirno, saj je bilo v večini podrejeno le eni oblasti, tj. oblasti Rimskega imperija, katerega meje so bile trdno utrjene in varne pred zunanjimi vdori. Vendar vsake idile je enkrat konec, tako je tudi tukaj, po propadu Rimskega imperija, prišlo do sprememb, ki so zaznamovale zgodovino vse do današnjih dni. Prav tako pa je tudi politično dogajanje v zgodovini, imenu pridalo negativen pomen.

Zgodovinsko se je to področje v manjši meri obravnavalo vse od srednjega veka, vendar gre za zapise, ki ponavadi zavzema le krajše časovno in manjše geografsko področje, pisani pa so z namenom, ki je vse prej kot zgodovinske narave. V 17. stoletju se je to področje pričelo tudi bolj strokovno zgodovinsko obravnavati. Tako je na primer bilo leta 1667 objavljeno delo Ivana Lučića o zgodovini Kraljestva Hrvaške in Dalmacije ali pa delo Du-ja Change-a iz leta 1680 o zgodovini Bizanca, katero je med drugim tudi uveljavilo ime Bizanc.

Carigrad, Hagia Sofia

Več pa se je o področju Jugovzhodne Evrope pričelo pisati v času 19. in 20. stoletja, v t.i. času nacionalnega preporoda, ko so se tudi pričeli boji za nacionalne države. Zgodovinarjev, ki so obravnavali to področje je res veliko, tako slovenskih, slovanskih kot tudi tujih. In čeprav so se v začetnih letih, tega zgodovinopisnega buma, uveljavila dela z določeno nacionalno subjektivnostjo, je s prihodom v 21. stoletje tudi to, več ali manj, zamenjalo objektivno gledanje na celotno zgodovino, ki se tudi kaže v novejših delih o Jugovzhodni Evropi.

Lahko bi rekli, da Balkan vsaj v zgodovinopisju dobiva svoje mirno obdobje, ki bi bilo potrebno predvsem na političnem področju.


Kategorija: Faksimile Tagi: , ,


Zgodovinski utrinki


Eksotična plesalka
O začetkih eksotičnega plesa so menenja deljena in obsegajo čas od Babilona pa do 20. stoletja. Prve pisno omembo najdemo v komediji Tomasa Otawaya iz leta 1681. Prav tako se pojavljajo omemebe eksotičnega plesa v različnih mitih. Že Sumerci omenjajo pohod boginje Inine v podzemlje (mit se povezuje z bibiljiskim plesom 7 tančic), pri Grkih je v 6.stol. pr.n.št. prišel v veljavo Solonov zakon, ki prepoveduje ples z odstranjevanjem oblek pred moškim občinstvom. V starem Rimu je eksotični ples del praznovanja Floralije. V Bizantinskem cesarstvu naj bi žena cesarja Justinijana 1. začela v življenju kot eksotična plesalka. Večji pojav eksotičnega plesa pa se začne konec 19. stoletja.

Koledarnik

Avgust 2012
P T S Č P S N
« Feb   Sep »
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031