Arhiv za mesec Februar 2012

Finžgarjev Fran

Dodaj komentar Četrtek, 9. Februar 2012 Komax

Lansko leto je minila 140. obletnica rojstva slovenskega pisatelja in dramatika Frana Seleškega Finžgarja, zatorej letos obhajamo njegovo 141. letnico. Fran se je rodil na današnji dan, v Doslovčah pri Breznici na Gorenjskem, v revni kajžarski družini. Oče je bil po poklicu krojač in kajžar in se je Franu posvečal že v mladih letih s svojo modrostjo in hudomušnostjo. Čas pa mu je mineval tudi ob igrah z vaškimi otroki.

Fran Saleški Finžgar

Po brezskrbnem otroštvu je Fran opravil dva razreda osnovne šole v Breznici, ter po priporočilu učitelja in župnika, ostala dva v Radovljici. Vse je opravil z odličnim uspehom in leta 1882 odšel na ljubljansko gimnazijo. Po začetnem neuspehu na gimnaziji, mu je šolanje le steklo in leta 1891 je maturiral z odliko. Izobraževanje je nadaljeval na duhovnem semenišču v Ljubljani in leta 1894 bil posvečen, naslednje leto pa poslan za kaplana v Bohinj. Vse do leta 1918 je služboval po različnih župnijah v Sloveniji, večinoma na Gorenjskem. Od takrat pa vse do upokojitve leta 1936 je deloval na Trnovem pri Ljubljani in tudi po upokojitvi ni zapustil duhovniške službe.

Svoje literarno delo je pričel že v času gimnazijskega izobraževanja v Alojzevišču in z letom 1890 napisal prvi potopis, naslednje leto pa prvo dramsko delo. Prvo večjo povest “Gozdarjev sin” je napisal leta 1893, najbolj znano delo “Pod svobodnim soncem” pa v letih 1906/07. Med prvo svetovno vojno je veliko svojih pripovedi zapisal v vojni kroniki z naslovom “Prerokovana”. Začetna leta svojega pisanja je posvetil tudi poeziji, a je pisanje te opustil, ter se bolj posvetil prozi in dramatiki. Večina njegovih del predstavlja kmečko življenje, njegovo veselje in stiske, ter o svetu iz njegove mladosti. Finžgarjeva dela so namenjena tako mlajšim kot starejšim bralcem.

Rojstna hiša v Daslovčah, © 2008 - Gorenjski muzej

Zaradi svojega dela je bil leta 1938 izvoljen med člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ter tako postal njen redni član. Tekom let se je udejstvoval tudi kot kritik in esejist, leta 1951 pa za svoje življensko delo prejel Prešernovo nagrado.

Umrl je 2. junija 1962 v 92. letu starosti. Slovencem je s svojim delom zapustil veliko in le prebrati je potrebno njegove misli, ki jih je zapustil na popisanih listih. Kot je sam rekel: »Samo tisti bo resnična last celokupnega naroda, ki bo pisal tako, da narod spozna v povesti samega sebe, spozna vrline junakov in jih vzljubi, spozna pa tudi napake, katerih brez zrcala ne vidi.«


Kategorija: Na določen dan

Rože, glasba, gore

Dodaj komentar Nedelja, 5. Februar 2012 Komax

S temi besedami lahko na hitro opišemo življenje enega velikih alpinistov Juliusa Kugy-ja. Na obletnico njegove smrti, se mi zdi pravilno, da nekaj o njem tudi napišem, čeprav je bilo že mnogo napisanega.

Julius Kugy

Julius Kugy, se je 19. julija 1858 v Gorici rodil očetu Pavlu in materi Juliji. Oče je bil premožen trgovec, Korošec iz Lipe pri Podkloštru v Ziljski dolini, delno slovenskih korenin. Mati Julija, rojena Vesel, je bila hči slovenskega pesnika Jovana Vesela Koseskega.

Že od malih nog je Julij hodil na Koroško, v očetov rodni kraj, kjer naj bi tudi razvil svojo veliko ljubezen do narave in gora. Življenje v Gorici mu je nudilo večjezikovno okolje in že od mladih let je govoril slovensko, nemško, italijansko in furlansko. Šolal se je najprej na nemški gimnaziji v Trstu, kasneje pa na fakulteti na Dunaju,  kjer je tudi leta 1882 diplomiral iz prava.

Po vrnitvi iz šolanja je Kugy prevzel domače podjetje Pfeifer-Kugy, ki se je ukvarjalo z uvozom olja, kave in sadja iz kolonialnih držav takratne Avstro-Ogrske. Tu se tudi začne ukvarjati z glasbo in v Trstu s prijatelji ustavnovi filharmonično društvo. Že v času šolanja se je prvič pobližje srečal z Julijskimi Alpami, saj je že s sedemnajstimi leti prvič stal na vrhu Triglava, z dvajsetimi pa je prvič prišel v dolino Trente. Vse od takrat je bil Kugy v iskanju znamenite cvetlice Scabiose Trente, ki jo je opisal francoski raziskovalec Baltazar Hacquet. S pomočjo trentarskih vodnikov, Antona Tožbarja – Špika, Andreja Komaca – Mota in Jožeta Komaca – Pavrja, je preplezal mnoge gore nad Trento. Kot izjemen gornik je bil zaslužen za postavitev okoli 50 novih smeri v Julijskih Alpah in ga, poleg Henrika Tume, lahko okličemo za “odkritelja Julijskih Alp”.

Kugijeva plezalna šola v Soči

Vsega dobrega plezanja pa je bilo kmalu konec. Leta 1914 se je pričela prva svetovna vojna in že z naslednjim letom vojna napoved Italije. Kugy je v začetku vojne imel še upanje, da se bo mogoče Italija pridružila Avstriji, a je tega izgubil po dogodkih v maju 1915. Kugy se je takrat prostovoljno javil v vojaško službo, vendar je orožje odklonil in svoje znanje gorništva ponudil kot gorski referent v avstro-ogrski vojski. S svojim znanjem je prisustvoval pri mnogih akcijah na gorah Viš in Montaž, ter bil tudi odlikovan z redom Franca Jožefa. Bil je zaslužen za ustanovitev plezalne šole v kateri se je izšolalo mnogo vojakov. Ena izmed njegovih šol je potekala tudi v dolini Trente. Po preboju italijanske fonte leta 1917 je Julij zapustil vojaške vrste s činom poročnika.

Po prvi svetovni vojni je opustil trgovsko obrt in se posvetil pisanju knjig. Od leta 1925 do 1943 je izdal 7 knjig, ki so bile tudi prevedene v Slovenščino in jih najdete pod naslednjimi naslovi:

  • “Iz življenja gornika”,
  • “Delo, glasba, gore”,
  • “Pet stoletij Triglava”,
  • “Julijske Alpe v podobi”,
  • “Anton Ojcinger, življenje gorskega vodnika”,
  • “Iz minulih dni”,
  • “Božanski nasmeh Monte Rose”.

V času druge svetovne vojne je Kugy sodeloval s partizani v Trstu ter bil zaslužen za rešitev več slovenskih alpinistov iz taborišča v Dachavu. Po vojni napovedi Italije leta 1941 so, takrat triinosemdesetletnega Kugy-ja zaprli kot kakšnega zaločinca, kasneje pa je bil izpuščen. Kmalu po izpustitvi je zaradi padca zbolel za pljučnico in 5. februarja 1944 za posledicami bolezni tudi umrl.

Kugy-jev spomenik s pogledom na Jalovec

Spomenik Juliusu Kugy-ju so ob 60 letnici Planiske zveze Slovenije postavili v Trenti, njegov pogled na kipu je usmerjen na “njegov” Jalovec. Po njem je poimenovanih tudi nekaj planiskih poti, najbolj znana pa bo Kugy-jeva polica v triglavski severni steni.

Zaključujem pa z njegovimi besedami ob prvem srečanju z Antonom Tožbarjem – Špikom: “S prožno hojo risa je tiho korakal ob moji strani. Opazoval me je z ostrimi, orovskimi očmi, kot da je hotel razbrati najmanjšo željo, da ji ne more takoj ustreči.”


Kategorija: Na določen dan

Trušč in bes

Dodaj komentar Sobota, 4. Februar 2012 Komax

Naslov dokumentarnega filma o prvi svetovni vojni pove veliko. Gre za francosko belgijski film, z originalnim naslovom “14 – 18 Le bruit et la fureur”, ki so ga v zadnjem tednu predvajali dva krat na nacionalni televiziji(prvič 29.1. in ponovitev 3.2.).

Na žalost sem prvo predvajanje zamudil, prav tako pa tudi polovico včerajšnje ponovitve. Ujel sem le drugo polovico filma, čas od leta 1916 pa do konca vojne leta 1918.  Na žalost pa se na svetovnem spletu pojavlja le originalna verzija, ki pa je v francoskem jeziku in zato meni nerazumljiva.

http://video.google.com/videoplay?docid=-4632492013147531184 Le bruit et la fureur(2008)

Iz včeraj videnega pa lahko napišem nekaj besed. Presenetila me je predvsem dolžina filma, dobro uro in štirideset minut sedenja pred TV ekranom nam vzame ogled. Gre za dokumentarec, ki je pripovedovan v prvi osebi. Gre za zgodbo pripovedovalca in njegovega prijatelja Leona, ki preživlja vojno na bojišču od vsega začetka pa do konca. Pripovedovalec je zgodbo pisal po vojni, saj se v zgodbi pojavijo omemebe dogodkov po vojni, ter sam pogled pripovedovalca na pretekle dogodke v vojni je drugačen kot bi bil, če bi  zapisoval sočasno z dogodki in ne pozneje.

Takšno pripovedovanje najdemo tudi v veliko dnevnikih, ki so jih avtorji pisali po koncu vojne. Velikokrat se v takih dnevnikih pojavlja vprašanje prihodnosti, kjer se avtor sprašuje o namenu vsega bojevanja, ki je na koncu prinesel poraz. V dnevnikih iz časa vojne takih vprašanj ni, so le vprašanja o preživetju.

Odrešitev?

Posnetki v dokumentarcu so v večini iz časa prve svetovne vojne. Gre za posnetke vseh vojska, od francoske, nemške, angleške, avstro-ogrske pa vse do ameriške. Zelo pester izbor gradiva, ki je še dodatno digitalno obdelano in ga lahko gledamo v barvah, kar si leta nazaj nebi mogli predstavljati.

Najbolj presunljivi so vsekakor posnetki iz časa bitk, kjer se vidi umiranje ljudi in živali. Posnetki, ki zarežejo v srce. Najbolj se mi je vtisnil v spomin posnetek napada francoskih vojakov, ko so nekateri že po izhodu iz jarkov obležali, spet drugi obležijo na bojnem polju ob eksploziji granate, tretji so se mogoče le vrnili. Je pa res, da ob vseh današnjih igranih filmih niti pomislimo ne, da so taki posnetki resnični in da se ljudje po ustavitvi kamere niso več dvignili. Lahko bi rekel, da lastna glava to dejstvo v času gledanja ignorira, in o videnem šele pozneje razmišljaš.

Tako kot posnetki bitk, so tu tudi posnetki iz zaledja, razni propagandni in civilni posnetki, ki prikazujejo stanje druge strani vojne. Posnetki množičnih prostovoljcev, ki so se po ogledu takšnih in drugačnih propagandnih filmov javljali v vojsko, so več kot zanimivi. Vidi se kako malo je bilo potrebno, da so izgube na bojnem polju hitro zapolnili brez nepotrebne prisilne mobilizacije. Potem pa so tu še posnetki in odlomki iz kasnejših igranih filmov, kjer se hitro opazi razliko med resničnostji in fikcijo.

Posnetek iz igranega filma

Po mojem menju gre za dokumentarec, ki se ga ne splača spregledati. Čeprav sem si ga ogledal le dobro polovico, lahko vseeno rečem, da je ena izmed mojstrovin sodobne dokumentarne umetnosti. Le na gledalcu zavisi kako si bo prikazano interpretiral. Priporočam!


Kategorija: Moje besede, Razmišljanje

Nekaj me je preDramilo

2 komentarjev Petek, 3. Februar 2012 Komax

Ne ni tiskarska napaka, velika črka je z namenom. “Dramilo” je ena izmed mnogih pesmi, na današnji dan rojenega, Valentina Vodnika.

Valentin Vodnik

Slovenski pesnik, jezikoslovec in časnikar je bil rojen 3. februarja 1758 v Zgornji Šiški v Ljubljani. Kot prvorojeni izmed 10 otrok, se je rodil očetu Jožefu in materi Jeri.

Že kot 10 letnega dečka so ga poslali na šolanje. V letih od 1769 do 1775 je obiskoval latinsko šolo, kjer je bil povprečen učenec, bolje pa mu je šlo v zgodovini, latinščini in zemljepisu, kar ga je tudi spremljalo skoiz celotno življenje. Iz neznanega razloga je leta 1775 vstopil v frančiškanski red in še istega leta prejme redovno obleko. V naslednjih letih je Valentin študiral filozofijo v Novem Mestu in jeseni 1778, po končanem študiju, pričel z bogoslovjem. Naslednje leto je pod vplivom Marka Pohlina pričel z javnim pesniškim delom.

Vse od leta 1778, pa do 1798 je ostal v duhovni službi in deloval v različnih krajih po Sloveniji in tudi na Hrvaškem. Najdlje je ostal kot župnik na Koprivniku v Bohinju, kamor so ga leta 1793, po prošnji, premestili iz Ribnice. V času svojega službovanja je že v začetku spoznal Žigo Zoisa, ki ga je ponovno vpeljal v pesništvo in tudi postane njegov kritik. Leta 1794 ga odvrne od pisanja zemljepisa kranjske, v naslednjem letu pa izda v “Veliki pratiki” pesem “Dramilo”(tudi Pesma za moje rojake).

Po letu 1798, ko zapusti samostanski red, gre Vodnik v učiteljske vode in poučuje kot profesor na ljubljanski gimnaziji. V letih delovanja na gimnaziji je Vodnik izdajal prvi slovenski časopis “Lublanske novice”(1797-1800), ter dve pesniški zbirki, leta 1806 “Pesme za pokušino”, ter leta 1809 “Pesmi za barmbovce”. Prav tako je objavljal različne pesmi, članke in razprave.

Pesmi za brambovce

Leta 1815 je bil zaradi obtožbe o sodelovanju v prostozidarski loži upokojen. Obtožba je prišla po objavi njegove pesmi “Ilirija oživljena”, ki jo je napisal pod vplivom Napoleona.

Po prisilni upokojitvi je pisal novo pesniško zbirko, ki pa je ni nikoli dokončal, saj je že leta 1819 na 8. januarja zaradi možganske kapi umrl. Vodnik ni zapustil nobene oporoke, zato so vso njegovo lastnino prodali na dražbi. Tako je v prodajo šlo veliko njegovega dela, med drugim tudi nedokončan nemško slovenski slovar ter pesniška zbirka, ki je bila leta 1840 objavljena v “Kranjski čbelci”.

Valentin Vodnik je v svojem kratkem življenju slovenskemu narodu zapustil ogromno, čeprav je ob njegovi smrti postal pozabljen, se ga danes spominjamo kot velikega človeka.  In malokdo ne pozna njegovega zadnjega verza iz pesmi “Dramilo”, kjer pravi, da si vsak svojo prihodnost ustvarja.

… lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal.

Vodnikov kip


Kategorija: Na določen dan


Zgodovinski utrinki


Eksotična plesalka
O začetkih eksotičnega plesa so menenja deljena in obsegajo čas od Babilona pa do 20. stoletja. Prve pisno omembo najdemo v komediji Tomasa Otawaya iz leta 1681. Prav tako se pojavljajo omemebe eksotičnega plesa v različnih mitih. Že Sumerci omenjajo pohod boginje Inine v podzemlje (mit se povezuje z bibiljiskim plesom 7 tančic), pri Grkih je v 6.stol. pr.n.št. prišel v veljavo Solonov zakon, ki prepoveduje ples z odstranjevanjem oblek pred moškim občinstvom. V starem Rimu je eksotični ples del praznovanja Floralije. V Bizantinskem cesarstvu naj bi žena cesarja Justinijana 1. začela v življenju kot eksotična plesalka. Večji pojav eksotičnega plesa pa se začne konec 19. stoletja.

Koledarnik

Februar 2012
P T S Č P S N
« Jan   Avg »
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
272829