Arhiv za mesec December 2007

Spet nekaj straši

2 komentarjev Ponedeljek, 31. December 2007 Komax

Spet se prebuja tisti odsopodaj, včeraj in danes ponoči se je kar dvakrat predramil. Ko sem prejle pogledal malce na ARSO pod arhiv o potresih je pisalo tole:

Agencija Republike Slovenije za okolje, Urad za seizmologijo in geologijo sporoča, da so seizmografi državne mreže potresnih opazovalnic zabeležili v nedeljo, 30.12.2007 ob 23. uri in 56 minut zmeren potresni sunek. Po preliminarnih podatkih je bilo žarišče potresa 75 kilometrov severozahodno od Ljubljane, v bližini Bovca. Preliminarno ocenjena magnituda potresa je bila 2,3. Temu je ob 1. uri in 50 minut sledil šibkejši potres magnitude 1,9. Ocenjujemo, da je bila intenziteta (učinki) potresov v širšem nadžariščnem območju IV. stopnje po evropski potresni lestvici (EMS). Po prvih podatkih so potresa čutili prebivalci Bovca, Magozda in Soče.

Vir: Arso

Potem pa naj spim v miru, če je možno. Brrr…


Kategorija: Čas pred novo dobo

Godfather, moral sem

10 komentarjev Četrtek, 20. December 2007 Komax

Ker sem slučajno šel mimo “drugačnega pogleda na svet” in sem zasledil tiste filme, ki so mi najbolj pri srcu, sem moral še sam nekaj napisat. Film je eden tistih, ki se jih ne da naveličati, kar gledal in gledal bi ga.

Čeprav je tisto matranje strun s posnetka šlo dokaj v ušesa, sem raje izbrskal na spletu tisto tapravo. Opazil sem, da je izredno težko najti original posnetek od Nino Rota, torej sem našel nekaj približno enakega od Henryja. Sliši se super.

Prvo kot prvo moram posnetek prenesti in ga vključiti v to objavo, samo da mi uspe. Posnetkov pa seveda mrgoli, mogoče kakšnega lepega “butnem” vmes. Torej slavna pesem:

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Pa še posnetek, ker se mi je zdel kar primeren, torej še v slikah Godfather theme:

YouTube slika preogleda

Kategorija: Razno, Čas pred novo dobo

Po domače

6 komentarjev Nedelja, 16. December 2007 Komax

No, evo mene. Bog je dal, da smo živi in zdravi prišli nazaj, trezni tako ali tako ne. Torej, v petek smo se peljali do Tržiča na poslušanje domačih viž in valčkov. Prireditev je bila “Pod kozolcem 2007″, tisti 2007 nevem, če je zraven.

In se je začelo, kar nekaj nastopajočih, z vsak po 4-mi skladbami. Pohvaliti se moram, da sem poslušal samo 3 ansamble, potem smo jo popihali na en pirček. No ja, naj nebi veliko zamudili pri ostalih. Naredil sem nekaj slik in en posnetek, vendar kvaliteta je bolj taka. Daleč sem bil, povečava je na Nokii digitalna in na koncu nastane tako kot je.

V glavnem, super je bilo. Na izlet že leta nismo šli, pa še takšno lepo vzdušje je bilo. Pa lepo je bilo videt poln avtobus mladine, za tja seveda, nazaj je prišlo iz avtobusa več opic, kot ljudi. Pa še banane smo jedli do 2h v jutro, prave opice.

Evo, malce slik in še en posnetek(kasneje, ko bo naložen): YouTube slika preogleda

14122007096.jpg

14122007098.jpg

14122007099.jpg


Kategorija: Čas pred novo dobo

Danes pa v…

4 komentarjev Petek, 14. December 2007 Komax

…Tržič. Naš gostilničar v Soči1 nas je povabil, če gremo v Tržič na neko veselico. In kolikor nas je mladih in starih veseljakov gremo!

Danes ob 5h štartamo iz Soče, čez Predel proti Tržiču. Kdaj bomo tam nimam pojma, se nisem še peljal, važno, da bo vzdušje pravo, veselo. Že pripravljam malce piva za po poti, se je treba okrepčat, na take mrzle dni. Še malo, pa odhod. Že veselo čakam.

p.s. Mogoče kdo ve kaj se pravzaprav tam dogaja?

  1. Sočan po rodu, živel v Tržiču, dokler ni odprl tu gostilne. Čeprav uradno živi še v Tržiču, kjer ima še en bar in podjetje (prevozništvo). []

Kategorija: Čas pred novo dobo

Danes smo praznovali

4 komentarjev Četrtek, 13. December 2007 Komax

No na današnji dan pred 75 leti je na svet privekal, naš nono, oče, stric, mož. Danes smo se v ožjem družinskem krogu malce poveselili. Lepo je bilo videti, kako se zaiskrijo njegove oči, med vsemi mladimi potomci. Postane spet mlad, leta mu niso pomembna, samo, da uživa z domačimi vesel večer.

Lepo je bilo, še na mnoga leta si želim, da bi skupaj takole posedeli več kot en dan v letu.

Saj vem, da torta ne spada, ker je rozasta. Vendar sem iskal številke, ne barv.


Kategorija: Čas pred novo dobo

Pisma s fronte, tretjič

4 komentarjev Sreda, 12. December 2007 Komax

Spet nadaljujem svoje že dolgo nazaj objavljene pisma. Tu je tretje nadaljevanje istega avtorja, dolg spis. Pa veselo branje.

Zapuščeni trg. Marijino vnebovzetje 1915.

Pred našimi položaji leži Bovec, samoten in zapuščen. Ura na okrašenem cerkvenem stolpu stoji tiho že mesece in kaže proti dvanajsti. Trg, proti polnoči gre!

Za naša zaklonišča potrebujemo deske, opeko in opremo. Mora­mo rekvirirati. Ali naj se uporabne stvari tam preko v trgu kvarijo? Torej rekvirirati! Kaj me brigajo sovražnikove gra­nate, ki žvižgajo preko Bovca. Ali me ne morejo prav tako za­deti v moji luknji? Torej, avanti Savoia! Kamerad, potrebuješ kaj? Ulovi mi nekaj živega, cucka ali mačkico! Drugače gospod šef (Kompagniechef) ne potrebuje ničesar. Menil sem, da bi morda želel mehko posteljo ali porcelanasti namizni pribor.

Tudi prav!

Skozi visoko travo, ki se je razbohotila po njivah, katere je plug še zadnjič preoral, gazim s svojimi ljudmi v velikem lo­ku izven vidnega polja prvih hiš v trgu. Nikjer ni videti človeških sledi, ne znakov življenja. Najprej pridemo do pol­sežgane hiše, za katero si nihče ne jemlje časa. Končno sam trg. Vzdolž glavne ceste čeden trg, ki ga tvorijo masivne zgradbe z bakreno rdečimi opečnimi strehami, slika meščanske­ga napredka, premožnosti in udobnosti, častno in počasi pri­dobljene lastnine. Šele pred nekaj leti je opustošil požar velik del trga, ki je ponovno zgrajen tvoril center. Italijani v trg še niso vkorakali; zato pa mečejo s svojim topniškim ognjem po belih cestah sence uničenja, zgradbe štr­lijo v zrak kot nagrobni spomeniki. V njih ni življenja, ne upanja, ne veselja in ne želje po življenju. Popolnoma sestradane mačke se plazijo med vrati. Krvavo rdeči nageljni bujno cvetijo. 1.jpg Na ozkih oknih lesene koče bledi že četrt leta na soncu in v dežju staro perilo. Okna so razbita, vrata odtrgana, klet po­rušena. Na ponosni občinski hiši so okna in vrata skrbno za­prta. Le obe cerkvi sta odprti. Žalostno in vprašujoče zro na tuje borce zaprašeni svetniki. V hotel “Pri pošti”, staro dostojanstveno zgradbo so se vse­lili gosti. Neprijetna gospoda z dolgimi bajoneti in pištola­mi ob boku. Naše straže in žandarji. Noben krčmar jim ne stre­že pa morajo zato dobivati menažo z naših položajev. Odlična gostilna, ki ni mela nikoli opravka s sodrgo! Ali se res ne da nikjer najti niti ene dobre kapljice? Le milo in sveče so nam miši še pustile. V sadovnjakih pokajo veje pod težo sadja in n6bena kontrola ne pomaga: medtem, ko gledam enega, že drugi napolni polno vrečo. Umivalnik, kuhinjska luč, kozarci, krož­niki, vse pojde z nami. Le topniški ogenj! Že zgodaj zvečer sem se odpravil v koman­dantovo kočo. Toda tam je bilo še neprijetneje, ker je dež kapljal skozi razpoke v krožnike in čaše na mizi in klopi. Zunaj, v smeri sovražnika je bilo tiho! Torej lahko še enkrat sezujem težke tirolske planinske čevlje in se zvalim na klop v svojem zaklonišču? Službo imam šele zjutraj. Kljub zbadanju v srcu in vročici, kljub šrapnelom in grana­tam sem končno zaspal,. Naenkrat pa me prebudi znani “pokorno javljam” in električna svetilka mi zaslepi pogled. Ali sem zaspal službo? Ne, ne! Sporočilo je, da sovražnik končno po­izkuša napredovati. (‘Vsi možje, nadenite opremo in bodite pripravljeni ob strelnih linah!” Skočim pokonci, že sem pokonci in gledam v smeri so­vražnika. Megle se plazijo po dolini in hribih. Tu in tam se posveti, zabliska se in zagrmi strel gorskega ali mornariške­ga topa, nato pa zatuli, zažvižga granata. Mi pa stojimo na našem Rabeljniku sredi bojnega polja, kjer se obstreljujejo štiri italijanske in naše baterije. Oboji streljajo. Ena, dve, tri granate prilete in padejo na desnem boku. Moramo se umak­niti, stiskamo se k mokrim stenam rova. Sedaj granate že na gosto padajo po naših zaklonih. Polje pred nami je kakor te­tovirano. Šrapneli in granate pretresajo nebo. Duh po ekrazi­tu narašča. Občutki so otopeli, v možganih razbija kri. “Tako ni bilo niti v Galiciji”, mrmra lovec, ki služi že tri­najsti mesec.”Pst, to je bil oče”, se pošali drugi, ko poseb­no topo zabobni. Za vsako vrsto topov imajo namreč že svoje ime. (“Spukerl”, “Brummer”, “Rollwagerl”, “Vater” in “Gachzor­nigell). “Ti nam želijo prav IB. avgust (rojstni dan cesarja) pokvariti”, računa tretji. Naslednji čepe prisluškuje in gle­da v tla, vsak pa skriva svoj nemir. In ponovno je vse mirno, zato zadremam na zemljeni klopi, če­prav imam na sebi vso opremo. Le četrt ure in ponovno me pre­bude glasovi in svetloba. Telefon se oglaša, straže prihajajo in odhajajo, niti pol ure nimam miru do jutra. Sedaj pa še služba! 2.jpg Hvala bogu! Sedaj vem vsaj to, da moram ostati buden. Nago­varjam lovce, jih stresam in budim, saj prav sedaj ne smejo zadremati. Jutro se bliža, čas, ko sovražnik rad napada. To­da zopet ni nič iz vsega. Zaman naša budnost. Italijani bi nas radi utrudili. Ali merijo našo vztrajnost po svoji? Črna kava nas ogreje. Tam preko ponovno pričenjajo s hudi­čevim plesom. Preko nas tuli, sika, žvižga kot v peklu. Tla se tresejo. Končno se je zdanilo. Odrejam delo lovcem, ki gradijo zaklonišča varna pred granatami, kopljejo vezne rove, ponovno kontroliram straže, sprejemam ukaze, jem, pijem, pi­šem, zadremam za nekaj minut, toda miru ni, sovražnik nam ga ne privošči. V takem boju odločajo bitke čet, odloča pogum, preračunljivost, čuječnost in odločnost komandirjev vodov, tukaj moramo zmagati mi mladi. Tako se nadaljuje dneve in tedne. Dnevno smo pripravljeni na napad, dnevno pričakujemo sovražnikov naskok, dnevno kriči na nas smrt iz stoterih grl, poslušamo ranjene in gledamo mrtve… kraj.jpg

V moji zemljanjki! Ta mi je sedaj vse: sedež mojega poveljstva, pisarna, skladišče, obveščevalnica in zabavišče mojega voda. Je moje stalno bivališče, sprejemnica, delovna soba in spal­nica. In niti enkrat ni samo moja. Poleg mene leži na slami moj kamerad, šest let mlajši Tirolec in pod nama se pripravljajo na spanje moji močni fantje. To pač mora biti razsežen prostor?! Tri metre širok, pet met­rov dolg in 1.70 m visok spominja na pastirsko bajto, globo­ko v zemljo pogreznjeno. Med debela bruna, ki tvorijo stene sta natlačena slama in seno, na streho in strešno lepenko so naloženi komadi ru­še, ki zadržijo sigurno celo manjše granate. Notranjost je pravtako odgovarjala izgledu pastirske bajte: korita s slamo za postelje, sirovo otesane klopi in vegasta miza, nekaj polic, steklenice,kozarci, umivalna skleda, napol razbita svetilka, naše orožje, rjuhe, odeje, nahrbtniki in krušne torbe. Vse lepo urejeno in zloženo – pripravljeno za marš. Skozi špranje še vedno piha veter in tudi rado zamaka v vogalih malhnih oken, toda kmalu bo gotovo zimsko. zakloni­šče in , če hočemo tukaj ostati, se moramo le bolje spora­zumeti s sovražnikom. Toda Signor Italiano je nasprotnega mnenja in nam daje vsak dan le malo prostega časa za gradnjo domačije. Obstreljuje nas z granatami, prodira s svojimi patrolami tik do črte dometa našega orožja, pretvarjajoč se, kot da nas hoče na­pasti. ujetiitalijanskioficirjiprivolcahit0.jpg Ta italijanska nemirnost mi pušča le redke mirne trenutke, sili me, da pogosto nadzorujem predstraže, podnevi in po­noči in mi tako krade spanec. Nočna služba in artilerija mi bolj parajo živce kot odkrit boj. Druga neprijetnost so naši obroki hrane. Kuhinja je posta­vljena daleč zadaj, hrano dobivamo zato neredno, jedi so hladne, pokositrene posode pa jemljejo jedem dober okus. Kljub temu pa je naša hrana odlična. Zjutraj kava skupaj z moštvom in pol hlebca komisa (“Kaisertorte”), po najno­vejšem ržen kruh in v bodoče bi naj pekli za oficirje celo pšenični kruh. Opoldan: juha, dve vrsti mesa, sladica in vino (ponavljajo se še sadje, pivo in desertno vino) in ka­va. Zvečer meso in kava, končno pa še 25 cigaret. Tudi za moštvo je dobro priskrbljeno, bolje kot v kasarnah, saj dnevno dobivajo dOdatke, kot: slanino, sir, marmelado in tobak ali cigarete kot “Sport”, “Schmalspurige” ali “Ser­bische”, često tudi vino, tu in tam pa tudi “Liebesgaben”, kot pred nedavnim za cesarjev rojstni dan. Takrat so tudi oficirji izjemno nekaj dobili. Vsak je dobil: srajco, tri robčke, tri cigare, štiri reberca čokolade, milo in eno dopisnico. Sam sem cel zavoj dal svojim vojakom. Vsakodnevno življenje v zemljanki so motili najbolj ne­predvideni dogodki in presenečenja, ki jih pač je mogoče pričakovati na bojnem polju. Zelo smo pogrešali dobro družbo, časopise, pošto, spremem­bo v hrani in predvsem – mir, Le semtertja nas je obiskal kak gost, višji obiski pa so bili le službene narave. Da, naša zemljanka nam je ljuba in draga in branili jo bo­mo pred vsakim napadom sovražnika. Ona gleda naše težke trenutke, prisluhne našim tihim željam, skriva naše sla­bosti in ve o nas več kot naši dnevniki in naša pisma.

To je konec pisma, opravičujem se za vse napake ob pisanju, vendar je bila dolga vse prepisati. Pozdrav vsem!


Kategorija: Čas pred novo dobo

Imam svoje mesto

2 komentarjev Sreda, 12. December 2007 Komax

Res, res. Imam čisto svoje mesto. Kdor bo kliknil TU si ga bo lahko ogledal.

Ljudje si dan danes izmislijo vse vrste neumnosti in tale je tudi ena izmed njih. Z obiskovanjem tiste strani se povečuje populacija in povečuje mesto. Spet ena stvar, ki bo majhne otročke držala pri računalniku cele popoldneve. Čeprav stvar zgleda zanimiva, hitro te povleče v to, da bi čimvečim poslal link in da bi tvoje mesto bilo največje. Namena vsega tega pa še nisem ugotovil, mogoče na koncu dobiš eno virtualno liziko in smeškota.

Pa veselo klikanje.


Kategorija: Razno, Čas pred novo dobo

Dolgčas

7 komentarjev Torek, 11. December 2007 Komax

Spet ni kaj delat. Nevem kaj bi sam s seboj, tu pred tem monitorjem sedim in klikam s to miško nekam v prazno, pa gor pa dol. Celo spomnil sem se, da imam nekje še eno igro za poigrat, vendar, kaj ko je ne morem naložit. Knjige mi zdaj ne gredo, knjigo vzamem v roke preden zaspim, takrat najlažje berem, zdaj mislim na vse ostalo med branjem. Pika pravi, da je lenarjenje dobro, samo meni tudi to ne gre. Mogoče bom šel nekaj delat v delavnico, tudi če bom sami s kladivom malce razbijal, samo da bom nekaj delal.

Grem, ker sem se dve stvari spomnil in jih moram naredit. Superrrrr.

p.s. Če ima kdo kakšno dobro idejo, kar spodaj napisat. Samo brez telovadbe, ni zame hišna telovadba, raje grem nekam na sprehod čez dan.


Kategorija: Razno, Čas pred novo dobo

Spet nekaj testiram

Dodaj komentar Torek, 11. December 2007 Komax

No na internetu sem našel zanimivo stran. In potem, ko sem celi dve uri izdeloval avatarje moram zdaj še stestirati kako deluje. Na voljo do 67 slik, ki se bodo menjavale na vsakih 15 minut, na osveževanje zgleda ne dela.

Upam, da stvar deluje kot je treba.


Kategorija: Razno, Čas pred novo dobo

Še ena ljubezen

Dodaj komentar Nedelja, 9. December 2007 Komax

Včeraj sem skočil malce do Kranja. Ne ravno gledat živali v Merkur, ampak po nakupih. Vsaj vreme se je držalo, čeprav sem moral čez Predel, ker za Vršič nisem bil siguren kakšna je cesta. Še na Predelu je bil sneg na cesti, čez Vršič bi se verjetno kmalu kje ustavil. No ja, pa še v Kranju sem nekam zabluzil preden sem našel trgovino.

No našel sem tisti bunker. Hotel sem le eno, tisto “ta lepo“, ki se je svetila s police. Pa sem jo vzel, vrgel tistih nekaj petdesetakov na mizo in odšel domov z otroškim nasmeškom.

Stvar, ki sem jo vzel je ICS-ova replika brzostrelke MP5. Stvarca je lepa kopija originala, skoraj prave teže. Danes pa sem jo že peljal na test in sem več kot zadovoljen, čeprav jo je mokro vreme malce zezalo. Vendar je bila kot dan in noč s prejšnjo društveno, ki sem si jo izposojal. Airsoft je spet en super hobi zame. 100 ljudi, 100 čudi.

Takole pa MP5 izgleda doma:


Kategorija: Čas pred novo dobo

Nazaj


Zgodovinski utrinki


Eksotična plesalka
O začetkih eksotičnega plesa so menenja deljena in obsegajo čas od Babilona pa do 20. stoletja. Prve pisno omembo najdemo v komediji Tomasa Otawaya iz leta 1681. Prav tako se pojavljajo omemebe eksotičnega plesa v različnih mitih. Že Sumerci omenjajo pohod boginje Inine v podzemlje (mit se povezuje z bibiljiskim plesom 7 tančic), pri Grkih je v 6.stol. pr.n.št. prišel v veljavo Solonov zakon, ki prepoveduje ples z odstranjevanjem oblek pred moškim občinstvom. V starem Rimu je eksotični ples del praznovanja Floralije. V Bizantinskem cesarstvu naj bi žena cesarja Justinijana 1. začela v življenju kot eksotična plesalka. Večji pojav eksotičnega plesa pa se začne konec 19. stoletja.

Koledarnik

December 2007
P T S Č P S N
« Nov   Jan »
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31