Arhiv za mesec Oktober 2007

Nova ljubezen

4 komentarjev Četrtek, 11. Oktober 2007 Komax

Lahko bi bila ženskega spola, oziroma tudi je, vendar ne iz mesa in krvi in niti iz gumija za napihnit. Moja nova lepotica je iz plastike, čipovja, LCDja in vsega možnega, kar pač danes uporabljajo. Kupljena, ne iz Ukrajine ali Rusije, ampak iz najbljižjega Mobitelovega centra, čisto nova Nokia N95.

Res, da je že iz mode, vendar sem si jo le lahko privoščil. Potrebna sta bila dva meseca dela, da sem lahko odšel ponjo. Saj naslednji mesec bo še enkrat bolj poceni, ampak kaj hočem, sem že tako bil skoraj 2 meseca brez telefona in odločitev je padla takoj, ko je bil ves denar na kupu.

Oceno podam jutri, ker sedaj se še polni. Upam, da bo vse, razen baterije, v plusu.  Zaenkrat samo tole slikico prispevam:

dsc03682.JPG


Kategorija: Čas pred novo dobo

5.1, končno ga imam

Dodaj komentar Petek, 5. Oktober 2007 Komax

Po letih, skoraj desetih, uporabe sistema dveh zvočnikov, brez nizkotonca, sem zjutraj prejel paket. Velik, težek, ki sem ga z muko spravil do sobe. Otroško veselje odpiranje paketka, ki verjamem prime vsakega ob takih priložnostih, mi je pripomoglo k hitrejšemo odpiranju, bolj trganju vsega narazen. Pod stiroporno oblogo, ki je ne maram, ker mi dela čuden občutek, so se skrivali. Šest lesenih možicev. Hitro enega za drugim ven, pa po vrsti postavit. Eden velik, eden malo manjši, dva srednja in dva najmanjša, kot nekakšni otroci, pa na koncu še ena škatla drobovja, metri žice.

Potem se je začelo, vlačenje kablov, zabijanje žebljev, vrtanje lukenj, celo gradbeno podjetje skoraj za ene zvočnike. Dva sem si lepo namestil za menoj, na steno, kot sliko, druge pa na mizo, razen centralni je še na steni. Po mukah zvijanja kablov in pravega priključevanja še zadnji vklop v zvočno kartico, ki sem jo naročil zraven.

Zagon in nameščanje gonilnikov je šlo hitro, vendar po zahtevanem ponovnem zagonu nista delovala kot dva zvočnika. Norost, oziroma slabost pri Genius zvočni kartici, baje so imeli vsi probleme. Z brskanjem po internetu je uspelo, staro integrirano zvočno kartico je bilo potrebno v BIOSih izklopit. Mala malca, dela!!! Na hitro pregledam, dela vse, zaženem Winamp in nekaj predvajam, zvok super, sistem res dela kot mora. Prejle sem preveril še efekte v DVD filmih, impresioniran, dvakrat sem se otepal muhe in enkrat šel gledat kateri pes se dere pod oknom.

Zaključek, Genius res zna popestriti dogajanje ob gledanju filmov ali poslušanju glasbe. Priporočam vsakemu, ki se bo odločal za nakup 5.1 sistema, za računalnik ali TV, za vse je tehnično poskrbljeno. Pa uživajte ob poslušaju!

Pa še zahvala kartici, ki se trenutno super drži.


Kategorija: Čas pred novo dobo

Koliko je bilo padlih na soški fronti?

6 komentarjev Četrtek, 4. Oktober 2007 Komax

Spet moram z malo zgodovine pričeti. Tule je zanimiv članek, ki me je stal cele 4 ure tipkanja, nisem ga pa jaz napisal, da ne bo pomote. Veselo branje, za zgodovinske molje bo to nekaj zanimivega.

Čeprav ni več živih prič dvanajstih soških bitk na Soči iz prve svetovne vojne, soška »vojna v skalovju« še vedno buri duhove. Ena od skrivnosti je število padlih v teh bitkah.

O dolgoletni zmedi na tem področju pričajo številke, ki v slovenski javnosti krožijo o številu žrtev na soški fronti. Razlike so kar štirikratne, kar je skorajda neresno. Najdlje je šel turistični vodič »Nova Gorica, Vodnik po mestu, SISart-Turizem skozi zgodovino in umetnost«, ki ga je izdal IKI 1998 Nova Gorica, v katerem piše: »Prva svetovna vojne je v letih 1915- 1918 to območje spremenila v soško fronto, na kateri je v dvanajstih ofenzivah izgubilo življenje 1.760.000 vojakov.« Camillo Pavan v svoji knjigi Caporetto govori o 128.000 padlih, 246.000 pogrešanih ter o 980.000 celotnih človeških izgubah na soški fronti v prvih enajstih soških bitkah. Izgube dvanajste soške bitke, zadnje bitke in »čudeža pri Kobaridu« ni vključil v svojo knjigo.

dsc03672.JPG

Milijon mrtvih? Vladimir Gradnik je prvi v Sloveniji resno analiziral razmerja vojaških moči obeh strani, izgube in število mrtvih in ranjenih. Opozoril je tudi na velike razlike glede števila žrtev pri različnih avtorjih. V svoji knjigi Krvavo Posočje govori samo o »izgubah« na obeh straneh, ocenjevanju števila padlih oziroma mrtvih na soški fronti se je raje izognil. Italijani naj bi po Gradnikovih virih izgubili 665.900 vojakov, nasprotnik pa 412.000, skupaj torej 1.176.900 ljudi. Gradnik, kot poklicni vojak, je imel pred očmi seveda mrtve, ranjene, pogrešane, zajete in pobegle vojake, ki se v vojaškem žargonu obravnavajo kot »izguba«. Za vojsko je pač izgubljen vsak vojak, ki je stalno ali začasno vržen iz vojaškega postroja. Avtorji goriškega turističnega vodnika pa so očitno Gradnikove izgube na soški fronti preprosto spremenili v padle vojake. Druge razlage ni. Slovenski internetni portal, ki se ukvarja z vsem, kar je v zvezi s soško fronto, je v javnost vrgel številko 300.000 padlih na soški fronti. Torej kar štirikrat manj kot to trdi novogoriški turistični vodnik. Zanimivo bi bilo zvedeti, po kakšni metodologiji so prišli do te številke, ki se nam zdi podobno neresna kot je tista v turističnem vodniku. Enciklopedija Slovenija, izdala jo je Mladinska knjiga, ima v geslu soška fronta razpredelnico, ki govori o tej tematiki. Celotne izgube na soški fronti naj bi znašale 1.520.000 ljudi, od tega je bilo mrtvih 186.621, ranjenih in zastrupljenih 687.277, pogrešanih in ujetih pa 524.424. Gre verjetno za enega najbolj zanesljivih virov na Slovenskem, ki pa žel ni popoln.ta razpredelnica nima med seboj ločenih kolon za pogrešane in ujete vojake, temveč jih ima seštete v eni koloni. Gre pa za zelo različni kategoriji, kar zadeva dokončno usodo prizadetih. V prvi svetovni vojni je v ujetništvu umrlo nekaj manj kot 6 odstotkov zajetih vojakov, pri pogrešanih pa se je pozneje pokazalo, da je bilo v resnici 75 odstotkov v resnici mrtvih, ne da bi jih kdajkoli identificirali. To trdi avstrijski znanstvenik dr. Wilhelm Winkler, njegovo študijo pa kot verodostojno upošteva tudi avstrijska državna zgodovina, tako da kaže tej Winklerjevi trditvi verjeti.

Kje so končali pogrešani vojaki? Camillo Pavanv svoji knjigi Caporetto loči pogrešane vojake od ujetih, čeprav nima podatkov za vse soške bitke. V prvih 11ih bitkah na Soči je bilo po Pavanovih podatkih pogrešanih dvakrat več kot padlih. Torej, če trditev dr. Winklerja drži, v prvih enajstih bitkah ni padlo samo 128.000 vojakov, katerih smrt je dokazana z dokumenti, velja tej številki dodati še tričetrt pogrešanih vojakov, torej 184.000 mrtvih. Nepovrnljive izgube v bojih na Soči so torej samo do septembra 1917 presegle številko 300.000 padlih. Če upoštevamo trditev dr. Winklerja in jo apliciramo na Pavanove podatke, predstavljajo »dokumentirane smrti« na soški fronti 42 odstotkov vseh padlih na bojnem polju. Da gre za razmerje, ki bi utegnilo biti verodostojno, kaže podatek, da gre v primeru kostnice v Sredipolju za skoraj popolnoma enako razmerje med padlimi, katerih smrt je dokazana z dokumenti, in neznanimi padlimi italijanskimi vojaki. Tam je pokopanih 100.000 italijanskih vojakov. Za 40.000 padlih vojakov je znano ime in priimek, ostalih 60.000 pa sodi v kategorijo neznanih oziroma »pogrešanih«. Je zgolj naključje, da se razmerje med znanimi in neznanimi padlimi v Sredipolju ter razmerje po Pavanovih podatkih v celoti pokrivata? Po našem mnenju ne! Večina pogrešanih vojakov je umrla, ne da bi jih kdaj identificirali. In to je osnovni problem v zmedi s padlimi na soški fronti. Laiki mešajo padle z izgubami v vojaškem smislu, kategorija pogrešanih vojakov pa se podcenjuje ali ignorira.

Resnica je celota Vsem je jasno, da so »dokumentirane smrti« (padli vojaki, katerih smrt je mogoče dokazati s pobranimi izkaznicami ali ploščicami) le del celotnega mozaika, da je mrtvih v resnici bilo precej več. Stremeti moramo seveda h spoznanju celote, saj je samo to prava resnica. Na internetnih portalih lahko preberemo, da je dokončna številka 300.000 padlih v soških bojih, kar se nam zdi absolutno prenizka številka. Recimo, da imajo avtorji prav in da je njihova številka še najbližje resnici. Toda: kdo je to raziskal, dokazal in po kakšni metodologiji? In kaj naj bi bila celotna resnica o vojaških izgubah? Vojaška teorija grupira izgube v veliko število kategorij. Dileme in vprašanja, s katerimi se danes soočamo, niso samo naše in niso od danes. Celotne vojaške izgube nekega vojaškega spopada se delijo na »nepovrnljive izgube«. Nepovrnljive izgube se spet delijo v »izgube v boju« ter »izgube izven boja«. Nepovrnljive izgube v boju v celotni prvi svetovni vojni na obeh straneh naj bi znašale 63,6 odstotka vseh padlih, v nebojne nepovrnljive izgube sodijo naknadno umrli od posledic ran, bolezni, različnih nesreč, zastrupitev in podobno. Ti vojaki so sicer umrli od posledic, ki jih je povzročila vojna, toda umrli so za frontno črto. Toda, tudi oni so žrtve soške fronte, čeprav jih tako ne obravnava nobena statistika.

dsc03677.JPG

Soška fronta je morda zahtevala 700.000 padlih Omenjeni članek o izgubah na soški fronti v Enciklopediji Slovenije je vsekakor dragocen vir iz več razlogov. V prvi vrsti nam daje nekaj zanesljivih opor za nadaljnje raziskave. Številka o celotnih, nepovrnljivih in povrnljivih izgubah soške fronte v višini 1.520.000 žrtev je po vsej verjetnosti dokončna in se ne bo več kaj prida spreminjala. Tudi številke o padlih, ranjenih, pogrešanih, in zajetih po vsej verjetnosti držijo. Če uporabimo Gallupovo načelo, da se da statistično zanesljivo opredeliti lastnosti nekega osebka (na tem načelu temeljijo vsa raziskovanja javnega mnenja na svetu), in za osnovo vzamemo znanstveno ugotovljen podatek o 186.621 padlih vojakih, katerih smrt je ugotovljena na osnovi dokumentov in pobranih ploščic, pridemo do novih ugotovitev, ki utegnejo mnoge presenetiti. Vzemimo, da bi ti padli predstavljali le 40 odstotkov »bojnih nepovrnljivih žrtev«, podobno kot znaša razmerje med znanimi in neznanimi padlimi pri Pavanu in v grobnici v Sredipolju, potem znaša stoodstotna masa »dokončnih žrtev v boju« na soški fronti (ubiti in umrli od ran na fronti) kar 466.581 padlih. Če temu dodamo še umrle od nesreč, posledic ran in bolezni, ki jih je smrt zalotila pozneje v zaledju, se ta številka glede na podobna razmerja v prvi svetovni vojni lahko poveča celo za polovico. Na dva padla na fronti je v prvi svetovni vojni pozneje v zaledju od različnih posledic vojne umrl še en vojak. Od tu izvira naše prepričanje, da je bilo mrtvih v zvezi s soško fronto po vsej verjetnosti celo več kot 600.000 in mogoče celo blizu 700.000 umrlih zaradi soške fronte. »Dokumentirane smrti« predstavljajo zanesljivo manj kot tretjino vseh padlih na Soči. Tem padlim moramo prišteti večino »pogrešanih« vojakov, ki se niso nikoli vrnili domov ter tiste, ki so pozneje umrli v zaledju od posledic sodelovanje v soških bitkah. »Bojne nepovrnljive izgube« pa so le del izgub. Samo v Kidričevem je na primer pokopanih več kot 3000 vojakov, ki so umrli zaradi posledic ran in bolezni na soški fronti v bolnišnici v Strnišču pri Ptuju, ta pa je bila samo ena od številnih bolnic v širšem zaledju soške fronte.

Je bila soška fronta manj kruta od ostalih bojišč? Lahko bi pričakovali, da je bilo na soški fronti manj padlih kot na drugih bojiščih, če bi lahko dokazali, da je bilo to bojišče manj kruto kot ostala evropska bojišča. Toda bojimo se, da dokazana evropska povprečja prve svetovne vojne veljajo tudi za soško fronto. Vsako raziskovanje se začne s postavljanjem tez. Lahko gremo po induktivni poti, torej od posamičnega primera do splošnih ugotovitev. To bi bila najboljša pot in po tej poti so šli raziskovalci Inštituta za novejšo zgodovino, ko so ugotavljali število mrtvih v drugi svetovni vojni in vzroke njihove smrti.za prvo svetovno vojno bo to težko, čeprav mnogi dokumenti, ki bi vnesli več svetlobe v to dilemo, še vedno niso preučeni. Največji problem so »pogrešani«, saj ne vemo, kako so končali, in predstavljajo celo najbolj številno kategorijo razpredelnicah o vojaških žrtvah na soški fronti. Ostaja deduktivna pot, da z raziskovanjem gremo od splošnega k posamičnemu. Vsili se nam primerjava pogojev vojskovanja v celotni prvi svetovni vojni s tistimi v soški fronti, kar seveda odločilno vpliva na število žrtev. Ali je bilo v bitkah na soški fronti kaj takega, zaradi česa se je to bojišče bistveno razlikovalo od ostalih bojišč? V glavnem ne! Je bilo manj kruto, uporaba vojne tehnike in vojskovanja manjša kot drugod? Je bila uporaba topništva manjša, saniteta boljša, higienske razmere ugodnejše kot drugod? To bi seveda vplivalo na zmanjšanje števila žrtev. Soška fronta je bila sicer postransko bojišče prve svetovne vojne, toda bila je izredno kruto bojišče, na Krasu dosežena celo najhujša koncentracija topniškega ognja v prvi svetovni vojni nasploh.topništvo je bilo na kraških tleh veliko bolj ubijalsko kot na mehkih tleh, saj je kamnite okruške spreminjalo v nevarne šarapnele. Reševanje ranjencev in bolnikov iz skalovja pa je bilo bistveno težje kot v ravninskih predelih. Higienske razmere so bile zaradi pomanjkanja vode na Krasu in nepokopanih trupel obupne, kar je prispevalo k množičnemu širjenju nalezljivih bolezni. Samo v 11 bitki je bilo pol milijona bolnikov na obeh straneh, ki jih niti Italijani, niti vojska dvojne monarhije niso vpisale v izgube. Ne trdimo, da gre za dokazan podatek o 600.000 ali 700.000 več padlih na Soči, temveč jemljemo to številko kot tezo, ki se nam ne osnovi drugih spoznanj o prvi svetovni vojni, zdi zelo verjetna. V vseh osnovnih značilnostih ni bilo posebne razlike med celotno prvo svetovno vojno in med soško fronto. Povsod so uporabljali podobne metode vojskovanja. Strategija in taktika sta izhajali iz istih šol, metode logistike so bile podobne, uporabljena je bila podobna vojna tehnika, razlike ni bilo niti pri kakovosti in metodah sanitetne službe. Še več, nekateri naravni pogoji v Posočju so bili slabši kot drugod, saj je Kras izjemno neugodno vojskovališče za napadalca in za branilca, da o visokogorju niti ne govorimo. Tudi s pogrešanimi ni bilo nič bolje kot drugod, kvečjemu so tu težki možnarji spremenili v prah in pepel veliko več vojakov kot na drugih frontah. Tudi ujetnikom na soški fronti niso nič bolj prizanašali kot drugod. Italijani so ujetnike največkrat ujetnike zadržali v taboriščih pod odprtim nebom, tako da so mnogi pomrli v ujetništvu. Samo na Vršiču je dobesedno shiralo od pomanjkanja 12.000 ruskih ujetnikov v avstro-ogrskem ujetništvu. Nobenih dokazov ni, da je soško bojišče bilo bolj prizanesljivo kot druga.

Slovenska demografska katastrofa 1. svetovne vojne In koliko Slovencev je padlo v prvi svetovni vojni? Po Statističnem letopisu 2003 Statističnega urada RS leta 1921 je bilo na ozemlju današnje Slovenije kar 22.000 moških manj kot od predhodnem popisu leta 1911. Ta podatek je preverjen, zanesljiv in opozarja, da se je v času prve svetovne vojne s slovensko moško populacijo zgodilo nekaj grozljivega. Po drugi svetovni vojni je popis zamujal kar 7 let, danes pa vemo, da so Slovenci drugo svetovno vojno plačali z najmanj 63.000 mrtvimi, toda leta 1948, je bilo na Slovenskem celo 2000 moških več kot leta 1931 ob zadnjem popisu. Primerjave so težke, saj popisa ni bilo celih 17 let. Obe vojni sta se po svojem značaju precej razlikovali. V prvi svetovni vojni so civilistom dokaj prizanašali, v drugi pa so tudi oni postali običajna tarča uničevanja na obeh straneh. Omenjeni demografski podatki opozarjajo, da se je v prvi svetovni vojni na naših tleh zgodila demografska katastrofa, ki ji ni para v slovenski zgodovini in da je osrednja žrtev te katastrofe bila moška populacija. Demografi ocenjujejo, da je v prvi svetovni vojni slovenska populacija, ki je imela takrat 1,3 milijona ljudi, izgubila med 40.000 do 50.000 ljudi.

dsc03678.JPG

Najvišjo ceno je plačala Koroška Zanimivo je, da so slovenske dežele plačale zelo različen krvni davek v prvi svetovni vojni. Največji davek je plačala Koroška, kar 36 padlih na 1000 prebivalcev, sledi ji dežela Kranjska s 24 padlih na 1000 prebivalcev, Goriško-Gradiščanska je imela 20 padlih, še manj pa Istra in Trst, ki sta imela 13 oz. 12 padlih na tisoč prebivalcev. Najvišjo ceno so plačala nemška okrožja z 29,1 padlih vojakov na 1000 prebivalcev, toda slovenska so jim čvrsto sledila s 27,5 padlih vojakov na 1000 prebivalcev. Po podatkih o padlih vojakih iz 22 okrajev in enega avtonomnega mesta, kjer je prevladoval slovenski jezik, je dr. Petra Svoljšak naštela skoraj 36.000 umrlih vojakov. Toda smrtna kosa je zelo kruto morila tudi med primorskimi begunci v taboriščih znotraj cesarstva, da o posledicah epidemije španske gripe iz leta 1918 niti ne govorimo. Po nekaterih ugotovitvah je pomorila dvakrat več ljudi kot sami spopadi na fronti. Na vprašanje koliko žrtev je zahtevala soška fronta in tudi celotna prva svetovna vojna na naših tleh, ni preprosto odgovoriti. Temeljita raziskava bi nalila čistega vina in prekinila jalove razprave, ki nikamor ne vodijo. Mnenja smo, da so posledice prve svetovne vojne za slovenski narod niso bile nič manj usodne kot posledice druge. Na naših tleh e v času prve svetovne vojne živelo 700.000 ljudi manj kot danes, zato so posledice teh izgub bile toliko hujše. Dejstvo, da je bila prizadeta predvsem moška populacija, je dodatno prispevalo k slovenski demografski katastrofi, saj je razmerje med moško in žensko populacijo bilo tako porušeno, da kakšnih 50.000 do 70.000 žensk na Slovenskem ni našlo ženina, ali pa je izgubilo moža v najboljših letih. Ne gre samo za mrtve: okoli 30.000 moških, ki jih je vojna fizično in psihično pohabila, je ostala brez družine in dedičev.


Kategorija: Čas pred novo dobo

Vrnitev

3 komentarjev Sreda, 3. Oktober 2007 Komax

Ja, po treh mesecih in še malo, sem nazaj!

Se že veselim novega objavljanja, tako da bom kmalu veselo na delu.

Pa LP


Kategorija: Čas pred novo dobo


Zgodovinski utrinki


Eksotična plesalka
O začetkih eksotičnega plesa so menenja deljena in obsegajo čas od Babilona pa do 20. stoletja. Prve pisno omembo najdemo v komediji Tomasa Otawaya iz leta 1681. Prav tako se pojavljajo omemebe eksotičnega plesa v različnih mitih. Že Sumerci omenjajo pohod boginje Inine v podzemlje (mit se povezuje z bibiljiskim plesom 7 tančic), pri Grkih je v 6.stol. pr.n.št. prišel v veljavo Solonov zakon, ki prepoveduje ples z odstranjevanjem oblek pred moškim občinstvom. V starem Rimu je eksotični ples del praznovanja Floralije. V Bizantinskem cesarstvu naj bi žena cesarja Justinijana 1. začela v življenju kot eksotična plesalka. Večji pojav eksotičnega plesa pa se začne konec 19. stoletja.

Koledarnik

Oktober 2007
P T S Č P S N
« Jun   Nov »
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031